Donisha Prendergast je najstarejša vnukinja Boba Marleyja in hčerka prav tako svetovno znane reggae pevke Sharon Marley ter Petra Prendergasta, izjemno cenjenega jamajškega nogometnega sodnika. Iz zvezdniške kariere se je preusmerila v svetovni aktivizem, s katerim prenaša svetu tudi dedkovo izročilo. Kaj nam je v Slovenijo prišla sporočit potomka glasnika rastafarijanstva in afriških sužnjev?
Vaša družina ni le svetovno znana zaradi reggae glasbe, imena vaših staršev in starih staršev so zapisana tudi v jamajški zgodovini. Kakšno je bilo vaše otroštvo, kako ste odraščali?
Imela sem povsem običajno otroštvo, morali smo hoditi v šolo, delati domače naloge in opravljati hišna opravila. Edina posebnost je bila, da smo skupaj z brati, bratranci in sestričnami spremljali naše starše na turnejah in videli, kako reggae glasba vpliva na ljudi z vsega sveta, ki so v različnih jezikih in pomenih interpretirali tudi dedkovo glasbo. To nam je dalo ogromno, srečni smo bili, ker na lastni koži nikoli nismo občutili ideologije rase ali nacionalizma, poleg tega je tudi naša družina zelo raznolika, imamo evropske, azijske in afriške korenine, že od majhnega smo vedeli, da smo državljani sveta. Na turnejah smo se otroci na vsakem koncertu pridružili staršem na odru pri zadnji pesmi, zaradi česar smo se počutili pomemben del nastopov. Če potegnem črto, nam je bilo večinoma lepo, čeprav zaradi našega načina življenja in uspeha nismo imeli veliko prijateljev, tudi rastafarijanstvo je bilo priljubljeno po vsem svetu, na Jamajki pa so ga preganjali. Zato mi recimo mama ni dovolila splesti dredov, dokler nisem bila dovolj odrasla, da sem razumela, kakšno odgovornost to prinaša za sabo.
Kakšen odnos ste vzpostavili do dedka med vsemi zgodbami, ki pripovedujejo o njem, rodili ste se namreč po njegovi smrti?
Starejša ko sem, bolj vidim vse njegove razsežnosti. Ne dojemam ga kot svetovnega zvezdnika, ampak kot sočloveka, brata, prijatelja, mentorja, za kar je zaslužna moja babica, Rita Marley, ki ga nikoli ni imenovala moj mož Bob, ampak moj brat Bob. Ljudje, ki poslušajo glasbo mojega dedka, v ozadju ne slišijo nje, pa je na skoraj vsakem posnetku. To, da sem vnukinja Boba Marleyja, danes občutim predvsem kot gromozansko odgovornost, hkrati pa je zame pogosto tudi psihično in čustveno breme. Ko sem v kakšnem klubu in slišim dedkovo glasbo, je sicer lepo doživetje, ko ljudje ob tem prepevajo in plešejo, po drugi strani pa me to pogosto užalosti, saj reggae ni glasba zabave, zato me boli, ko je uporabljena v komercialne namene. Gre za pomembna sporočila človeštvu, zavita v glasbo, ljudje prepevajo o pozitivnih vibracijah, potem pa gredo domov in pozabijo na vse. Letos bom dopolnila 30 let, le še šest let imam do njegove starosti, ko je prešel s tega sveta, zato se pogosto sprašujem, kako se bom počutila pri teh letih in kaj bom do takrat storila.
Tudi novinarji vas najbrž sprašujemo le po dedku, kakšno vlogo pa v vašem življenju igra Rita Marley?
Zagotovo mi je pomagala pri tem, kako dojemam svojo identiteto in kako biti z njo povezana, saj nisem nikoli doživela, da bi se ona o tem kdaj spraševala. Je ženska zunaj okvirov, ljudje so jo obsojali, ker ni tradicionalna. Življenja se loteva po svoje, s čimer je razočarala mnogo ljudi, meni pa je dala veliko poguma, da tudi sama iščem sebe in svoje življenje, kot si ga zamišljam. Dala mi je vedenje, da ima vsak svoj čas in svojo pot, zato ni potrebe po občutenju pritiska. Spoštujem tudi to, da nam babica nikoli ni vsiljevala rastafarijanstva ali kakršnih koli religioznih pogledov. Ves čas nam je puščala prostor in nam hkrati dopuščala opazovanje. Iz mesta nas je pogosto vozila na deželo, da bi razumeli, od kod prihajamo, učila nas je o koreninah in nam jih privzgajala. Če bom kadar koli pol ženske, kakršna je ona, mi bo uspelo veliko.
Na to, da ste del rastafarijanske skupnosti, pa je verjetno najbolj vplival vaš dedek?
Zagotovo je bil dedek tisti, zaradi katerega sem se s tem seznanila, vendar se je moja pot raste začela pred šestimi leti, ko sem sodelovala pri nastajanju dokumentarnega filma Rasta's journey (Potovanje raste). Zaradi filma sem prepotovala svet tudi kot odrasla, s svojimi vprašanji in možnostjo na vse skupaj pogledati s širše, bolj objektivne plati. Odraščati kot vnukinja Boba Marleyja je bilo, kot bi odraščala v mehurčku, moja družina je bila do nas otrok hkrati izjemno zaščitniška, saj vemo, kako so preganjali našega dedka, vemo, kaj rastafarijanstvo in reggae glasba resnično predstavljata. Vse skupaj sem lahko razumela šele, ko sem se raziskovanja lotila sama, odmaknjena od družine. Gre za mnogo več kot obliko izražanja, drede, konopljo, reggae. Gre za nazore do človeštva in razloge, zakaj so se ti nazori rodili ter kako. Na poti odkrivam, kakšne sadove je dedek pustil za sabo. Svetu mu je uspelo sporočiti idejo o eni ljubezni, da nihče ni posebno izbran, da smo izbrani vsi. Sama pa si ne želim biti pod tako močnim pritiskom, kot je bil on, zato potujem naokrog in ljudi spodbujam, naj stopijo na isto pot. Aktivizem ni stvar Boba Marleyja ali Donishe, to mora postati misija vsega človeštva.
Ste si tega želeli od nekdaj?
Pri 18 letih sem bila na Jamajki zelo slavna osebnost, povsod me je bilo polno, v reklamah, na panojih po vseh Karibih, na televiziji sem nastopala kot voditeljica talent šova ali kot igralka. Lahko si me predstavljate, kupila sem si prvi avto, ki je bil kričeče rdeč, opremljen z vsem dodatnim ozvočenjem, in vsa mogočna sem se vozila po ulicah, dokler nisem doživela hude prometne nesreče, v kateri sem imela izjemno srečo, da sem ušla brez praske in kapljice krvi, čeprav po vseh fizičnih zakonih iz tistega zmečkanega avta ne bi smela priti živa. Zbudila sem se šele v bolnišnici, vendar sem med izgubo zavesti sanjala svojega pradedka, očeta babice, s katerim sva bila zelo povezana in je s tega sveta prešel štiri leta pred nesrečo na isti dan. V sanjah mi je rekel, da vidi, da sem izjemno priljubljena, vendar naj se ne pustim pretentati ali odvrniti od svoje poti, saj da me čaka veliko dela. Vprašal me je po mlajšem bratu in mi rekel, naj bom ob njem, naj ostanem zbrana, pozorna. Nato sem se zbudila in v tistem trenutku se je zame življenje spremenilo. Nesreča je obrnila njegovo smer, imela sem le dve možnosti. Lahko bi unovčevala svoje zvezdništvo še naprej ali pa šla na potovanje svoje duše. Iskanje nečesa večjega, kot mi je rekel v sanjah pradedek. Zavedela sem se, da bo moje življenje nekoč končano in da moram do takrat za sabo pustiti nekaj večjega.
Eden od razlogov, zakaj potujete po vsem svetu in predavate, je, da ljudem približate rastafarijansko gibanje in ga razložite v drugačni luči, kot je splošno razumljeno. Mnogo napačnih konceptov se pripisuje tej skupnosti, katerih?
Stereotipi o nas so, da smo leni, da je bistvo našega delovanja kajenje konoplje in afrocentrizem. Ampak gre za nekaj mnogo večjega, rastafarijanstvo je vzklilo iz želje po predajanju, neodvisnosti, svobodi, samozadostnosti, zaupanju in opiranju nase. V svetu, ki nam tega ni dovoljeval, smo bili dovolj pogumni, da smo si to vzeli, zato nas tako hitro interpretira napačno, ker živimo v sistemu, ki nam določa, kaj naj počnemo, kdo smo lahko, kakšni moramo biti. O tem, o čemer se po svetu govori ta trenutek, o uporabi marihuane v medicinske namene, o zdravem, ekološkem prehranjevanju, samopridelavi hrane, to rastafarijanstvo sporoča konsistentno že vse od začetka. Zaradi naše zgodovine preganjanja se svetu ne odpremo več kar tako, zaradi tega mojega dedka ni več. Rastafarijanstvo v svoji esenci govori o tem, da se moramo ljudje po svetu prebuditi, se iztrgati iz vseh kolonialnih sistemov, ki prikrito živijo še naprej, in se okrepiti, da bomo delali zase in drug z drugim. Da nehamo kazati s prsti naokrog, ampak začnemo evolucijo, ki nas kliče, in si pri tem pomagamo z različnim znanjem.
Vi dojemate rastafarijanstvo kot versko ali politično gibanje?
Sama sicer ne verjamem v nobeno vero ali religijo, kljub vsemu pa priznavam božanskost Haileja Selassieja. Ne moremo mimo tega, da se je prerokba Marcusa Gerveyja, da bo v času kolonializma v Afriki okronan temnopolti kralj, uresničila. O tem bom vedno govorila zaradi zgodovinskega vidika, ko so se temnopolti prvič lahko poenačili s prerokom, mesijo, z Biblijo, takrat so Afričani po vsem svetu zagledali luč. Vendar se zaradi religioznega povezovanja s temi dogodki izbrisujejo zgodovinske in politične razsežnosti, zato to ni del splošnega svetovnega vedenja. Haile Selassie, njegov učenec je bil tudi Nelson Mandela, preden se je vrnil na jug, kjer so ga zaprli, je učil o svobodi vseh, kar lahko dosežemo le z znanjem, ki nam omogoči neodvisnost in samozadostnost. Če ne bi bilo rasti, o tem delu zgodovine svet ne bi vedel nič.
Razlog vašega svetovnega aktivizma pa je tudi, da bi vaši državi preprečili grajenje luksuznih vil na območju Pinnacla, kjer je leta 1940 nastala prva rastafarijanska skupnost oz. neodvisna rastafarijanska država, v 60. letih pa je bila nasilno uničena. Gre za skupnost, v katero so se zatekle generacije zasužnjenih Afričanov s celotne Jamajke, kjer so ponovno našli svobodo in mir. To je pravzaprav grozljivo simbolno sporočilo vaše države celotnemu svetu.
Območje Pinnacla je bil prostor, kamor so se zatekli bolni ljudje, ki so zboleli zaradi suženjskega dela na plantažah. Tam so se pozdravili z naravnimi zelišči in hrano, z znanjem, ki so ga prejeli, s skupnostjo, ki jim je pomagala pozdraviti dušo, saj so sužnjem uničili družine, jih razkropili in jim vzeli otroke. Pinnacle je bil prvi prostor, kjer smo se združili, se rehabilitirali kot ljudje, zato je bilo gibanje mogočno in zato so oblasti videle v njem nevarnost. Ne gre le za zemljo, gre za zgodbo, ki je del našega obstoja in jo poskušajo izbrisati, medtem ko mi še živimo, obstajamo. Kako hinavsko je to, da vlada promovira rastafarijanstvo kot blagovno znamko Jamajke, hkrati pa želijo uničiti srčiko, kjer je gibanje nastalo.
Raste ste preganjani tudi zaradi kajenja indijske konoplje. Že vaš dedek je v tej rastlini videl možnost, da bi se z njeno pomočjo rehabilitirale vse nacije sveta, kako?
Da si rasta ali del gibanja, ti ni potrebno kaditi konoplje, to je ceremonialni proces, del kulturne ekspresije. Nekoč so lahko konopljo javno kadili le starešine. Ne gre le za kajenje zelišča, ki odpira zavest, iz te rastline lahko gradimo domove, zdravimo iztrošeno zemljo, napravimo trajnostna oblačila, zdravimo bolezni. Gandža je bila napačno interpretirana zaradi komercializacije reggaeja, tako kot so napačno razumeli kajenje dedka na odru, čeprav je s tem simbolno sporočal svetu, da je konoplja rastlina, ki bo pozdravila narode, ekonomijo in planet. Medtem ko se v državi pogovarjamo o dekriminalizaciji marihuane v osebne, medicinske, znanstvene in religiozne namene, kar bi bila sicer za skupnost odlična novica, se nam dogaja novi kolonializem. Območja, kjer kmetje že desetletja pridelujejo konopljo in izdelujejo mednarodno priznane izdelke, naša vlada tradicionalnim pridelovalcem množično jemlje, češ da ozemlje pripada kroni, torej Britancem, in jo prodaja tujcem. Pridelovanje konoplje je bilo za Jamajčane dolgo alternativa glede na razmere na otoku, mnogo družinam je omogočila, da so se njihovi otroci lahko šolali, da so si zgradili streho nad glavo, danes pa ti ljudje na isti zemlji delajo za korporacije, ki so pokupile zemljo, za minimalno plačilo.
Kakšno je sicer življenje na Jamajki v tem času?
Zaradi reggaeja in Marleyja smo postali zvezdniški otok, mi pa se dojemamo, kot nas dojema svet, se zabavamo in plešemo, medtem ko smo premalo izobraženi, podplačani, na otoku vladajo revščina, korupcija, kriminal. Sem vnukinja Boba Marleyja, pa se zgodi, da tudi sama kdaj nimam hrane. Ampak dokler sem na Jamajki in imam družino, imam mnogo več, kot ima povprečna rasta ženska. Tipično življenje rasta ženske je en sam boj v samoti. Zaradi tradicije, ki danes ne bi smela biti več relevantna, to, da jaz kot ženska nosim hlače in da so povrhu še oprijete, med rastami sproža valove neodobravanja. Tudi naša skupnost nujno potrebuje evolucijo.
Kako pa vidite svoje življenje zunaj aktivizma in ambasadorstva ene ljubezni?
Zagotovo si nekoč želim biti mama, pleskati stene svojega doma, pisati otroške knjige, imeti kmetijo in deliti čas ter prostor s svobodnimi ljudmi. Tudi zaradi teh ciljev sem se posvetila aktivizmu, preden bom imela otroke, si želim boljšega sveta. Zato potrebujem vas, kdor koli bo prebral to zgodbo, da reflektirate moje besede in premislite, kaj od tega sporočila lahko vzamete zase. Vsi smo zlomljeni ljudje na svoji poti in želim si, da bi se vsi ozdravili. Sami sebe moramo naučiti, da na vsak dogodek pogledamo širše, poskušamo razumeti, kaj se dogaja in zakaj se tako dogaja. Mi vsi skupaj na zemlji smo ena velika zgodba. Ena!