Vsevedni vsevedi

Sem sem iz hrvaških vod priplul na navtični salon Internautica. Ko je bil čoln dolga leta nazaj še nov, sem tu prodajal takšna plovila, pozneje malo večja in dražja, letos pa je moja barka spet dobila povabilo na ta mondeni navtični dogodek, saj kolegu pomagam reklamirati čarter, torej storitve najema plovil. Zraven promoviram še nova slovenska navtična izuma, tako da dolgčas ni.

Ko sem včeraj priplul čez Kvarner in vzdolž celotne Istre do Portoroža, sem se seveda takoj lotil generalnega čiščenja čolna. Sejem je pač sejem, naj bo čoln vsaj čist, če že ni nov, mar ne? V času mojega štiriurnega drgnjenja je mimo prišlo kar nekaj navtičnih znancev, ki pa so večinoma živčno kadili, srebali pivo in dajali pametne napotke svojim ljudem, kako naj kaj očistijo. Tako kot povsod tudi v navtiki na žalost velja: če čolne prodajaš, to še ne pomeni, da se nanje obvezno tudi zelo spoznaš, sploh pa na specifike materialov in čiščenja. Svet je narejen tako, da ljudje, ki so na nekem področju uspešni, predvsem če se ta uspešnost manifestira tudi finančno, nekako veljajo za strokovnjake tudi na vseh drugih. Tako imamo nešteto področij, ki jih nadzorujejo ali celo vodijo ljudje, ki so uspešni povsem drugje, lahko tudi le kot agresivni lobisti, ritolizniški in komolčarski funkcionarji ali celo naravni dediči. Tako približno deluje celotni sistem, od vrha navzdol. Zakone pogosto pišejo ljudje, ki nimajo nobenega stika z realnim življenjem tistih, ki se jih bodo najbolj dotaknili, ministrstva velikokrat vodijo osebe, ki bore malo vedo o predmetnih področjih, kmetom, podjetnikom, obrtnikom in ljudem nasploh pa nenehno najedajo funkcionarji, ki nikoli niso bili na nobenem trgu. Še na trgu dela v resnici ne.

Vedno sem menil, da mora nekdo, ki delegira naloge drugim, to isto prej vsaj nekaj časa delati sam. In mogoče se vam čiščenje zdi preprosto opravilo, ki ga lahko delegira vsak, konec koncev, saj ga opravljajo le čistilke, mar ne, vendar je resnica daleč od tega, verjemite. Tako sem vedno prekleto pazil, da nisem pametoval o stvareh, pri katerih nisem imel izkušenj. Morda sem se ravno zato, ker sem rad in veliko delegiral, v življenju toliko naučil.

Dobi pa človek vtis, da se ljudje s tem pretirano ne obremenjujemo. Od tega, koga volijo, do tega, koga tolerirajo, skozi močno prisotno ideologijo »šef že ve, saj sicer ne bi bil šef«, do že omenjenega fenomena, da nekdo, ki je obogatel z uvozom strešne kritine, vsaj lokalno, zagotovo ve tudi največ o politiki, avtomobilih in kakopak nogometu. O slednjem lahko veliko vedo tudi tisti, ki se spotaknejo ob žogo, če jo le zavališ v njihovi smeri.

To retardirano miselnost ljudi seveda s pridom izkoriščajo marketingarji. Nikoli ne bom razumel, zakaj je pomembno, kakšne avtomobile, kolesa, ure, očala in celo kozmetiko uporabljajo na primer znani športniki, ki nimajo nobene neposredne zveze s temi izdelki. Takoj bi kupil smuči, ki jih uporablja Tina, in rokavice, s katerimi trenira Dejan, ne razumem pa, zakaj bi me zanimala še njuna parfuma. Vendar, sonce je že davno zašlo, utrujen sem in vsega mi pa tudi ni treba. Razumeti namreč.