Na intervju pride v živo zeleni barvi, smeji se močno in, strokovnjakinja za vse črne luknje psihe, ni videti, da bi ji to slabo delo. Njen življenjski moto, ki vznika med vrsticami, je: Če si upaš, si nagrajen. Je mama treh punčk, zadnja je trimesečna dojenčica. Trenutno psihoterapevtko dr. Veroniko Podgoršek lahko gledamo v oddaji Popolna poroka.
Doktorica varanja vas kličejo.
Ja, občasno sem tudi specialistka za varanje. (Smeh.)
Teorijo obvladate. Ste s tem zaščiteni tudi pred čisto konkretnimi življenjskimi zagatami?
Nikakor ne. Eno je teorija, drugo praksa – življenje lahko vse, kar si doumel in začutil, postavi na glavo. Malčkom pogosto prigovarjamo, naj rok ne dajejo blizu štedilnika. In dokler se ne opečejo, ne vedo, da to boli. Nekoga bo to, da je nekaj nevarno, ustavilo, drugega pa bo ravno to podžgalo, da preizkusi. Takšni smo ljudje. Delujemo bolj na kurativi kot na preventivi. Marsikaj lahko teoretično veš, a šele ko znanju prilepiš občutke, doumeš: Joj, pa saj so mi ravno o tem vsi govorili! In se naslednjič že naučenemu – izogneš.
Imate izkušnje, kako je biti hčerka, in tudi, kako jo je imeti. No, vi imate tri. Več kot odlična priložnost, da si tu in tam rečete: Presneto, mama je imela prav! Čeprav se vam je kot otroku kdaj njeno prepričevanje gotovo zdelo zoprno.
Najprej mi pride na misel pospravljanje. Mama je bila zelo stroga glede reda. Včasih mi je res šla na živce. (Smeh.) A danes mi zelo prav pride, ker sem ravno zavoljo nje sistematična, urejena. Lahko me zbudiš sredi noči, pa bom natančno vedela, kje imam kaj. Mama mi je priučila tudi dober odnos do denarja, urejenosti, športa. Zelo življenjske reči. Eden najpomembnejših naukov, ki me jih je naučila ona, izjemno močna ženska, pa je, da je treba vedno vstati in iti naprej. Dajmo, Veronika, vstani! Gremo! Ta moj bojeviti gen je njen. (Smeh.)
Česa ste se o ljubezni naučili s preučevanjem varanja, preučevanjem nečesa, kar v družbi vidimo kot ultimativno izdajo, razočaranje? Vas je preučevanje najbolj osnovnega reza ljubezenske poti, upanja, srčne želje kdaj pahnilo v žalost?
Včasih sem se res obupana vprašala, kdo je tu nor. (Smeh.) Kaj ljudje sploh hočemo? Sesedla sem se in tuhtala, ali sploh obstaja tisto nekaj, kar si globoko želi vsak, kar si ne nazadnje želim tudi jaz: priložnost, da se ob drugem počutiš varno. Življenje brez strahu in občutka, da moraš ljudi okoli sebe preverjati, ali so ti zvesti. Pred mojimi očmi so se odvrtele zgodbe stotin ljudi, da niti ne govorim o tisočerih zunaj terapevtske sobe. Obstajajo tam zunaj pari, ki jim gre dobro? Obstajajo odnosi, po katerih, če smo iskreni, vsi hrepenimo? Sem izjemno čustvena ženska in v določenem trenutku sem si celo rekla: ne grem se več. (Smeh.) Ne bom se več spustila v intimno partnerstvo, bom pač tudi jaz ena izmed tistih, ki bo okoli sebe imela prijatelje, a nikogar, ki bi se mu res zavezala. Bala sem se bolečine. A se mi je življenje drugače obrnilo. Našla sem čudovito osebo.
CELOTEN INTERVJU SI LAHKO PREBERETE V POVSEM SVEŽI REVIJI ONAPLUS, KI VAS ŽE ČAKA V VAŠI NAJBLJIŽJI TRAFIKI. Nanjo pa se lahko tudi naročite. Naročnine sprejemamo na brezplačni številki 080 11 99.
