Korelacija med vročino in temperamentom prav gotovo obstaja. Podlago za tovrstno razmišljanje najdemo že v zgodovinsko-geografskem dejstvu, saj so južni narodi veliko temperamentnejši kot severni. Sicer delajo manj, saj je bojda prevroče, popoldne si privoščijo sieste, kar na prvi pogled deluje neverjetno umirjeno in kul, vendar potrebujejo minimalni vzrok, da ti nož zarinejo med rebra ali v vrat. Tisti, ki ste v študentskih letih vsaj malo prepotovali svet, to poznate in veste, da če koketiranje iz cofee shopov po Amsterdamu preslikaš v kak nočni lokal v Riu de Janeiru, bo tvoja pričakovana življenjska doba enaka tisti neizkušenih vojnih pilotov, ki so med drugo svetovno vojno branili London. Skratka, merjena v minutah.
Ni treba biti posebno brihten, da opaziš razliko med nemškim in italijanskim oziroma španskim temperamentom. Še Slovenci se topogledno razlikujemo od naših nekdanjih južnih bratov. O tem, da je nekoliko primesi njihove vroče krvi v naš nesamozavestni, premalo zavedni in brezjajčni narod celo dobro, sem pisal že pred leti. Seveda, ne kaže pretiravati, vprašanje pa je, ali je ta nadzor sploh mogoč.
Kakor koli, pustimo geografske razlike, dejstvo je, da med letnim dopustom vsi postanemo južnjaki. Z našo glavo se na vročem soncu cvre tudi naš temperament. Tako lahko opazite, da se visoka stopnja nervoze pojavi tudi pri sicer mirnih, kulturnih in uravnovešenih ljudeh. Kdo bi zameril pegastemu Nemcu, ki se z dvema torbama za na plažo v levi roki, nekim napihljivim kitajskim sranjem pod desno pazduho in s pohojeno, delno raztrgano opanko ne eni nogi praži na soncu pred obcestnim sladoledarjem, medtem ko nanj kričijo dva hitlerjugendka in ena debelorita celulitična brezpigmentna baba.
Kot že zadnjih petnajst let, poletni dopust preživljam na čolnu, s katerim plujemo po jadranskih otokih. Zaljubljen sem v morje in obožujem podvodni ribolov ter pripravo morske hrane. Dejstvo, da nas je po novem pet, namesto dveh, namreč še otroka in v. d. tašče, ter še to, da je večina navtičnega posla propadla, zelo dobro vpliva tudi na cenovne izračune, saj tovrstni dopust ni nič več dražji, kot če bi celo četico odpeljal v srednje drag hotel. Seveda tak dopustniški štrapac ni za vsakogar, saj ljudje med dopustom radi dajo možgane na pašo in imajo, kot sem pisal zadnjič, postrežbo.
Ker sem itak marinofobičen in tudi sicer ne maram gneče, se s civilizacijo srečujemo samo takrat, ko nam zmanjka pitne vode in kruha. In ker nam drugače družbo delajo le galebi in delfini, hitro opazimo nervozo, živčnost, agresijo in netoleranco dopustnikov. Zanimivo, kako neverjetno ta naša vrsta tišči skupaj, mar ne? Že tako se vse leto drenjamo po cestah, pisarnah, restavracijah, kinodvoranah in plesiščih. Očitno je večina od tega tako odvisna, da to potrebuje tudi med dopustom. Zanimivo je, da tudi tisti z dopustniškimi aranžmaji, ki omogočajo mir in samoto, na primer čarter jadrnice ali kakšni odmaknjeni apartmaji, pogosto rinejo nazaj v gnečo in »dogajanje«. Ljudje očitno ne vedo najbolje, kaj bi sami s seboj! In s svojimi najbližjimi. Vse impulze zadovoljstva črpajo iz okolice. Za družbo in globalni biznis je to najbrž dobro. Mi, introvertirani, samozadostni samotarji, pa spadamo na smetišče zgodovine. Vendar tam vsaj gneče ni, mar ne?
