Formula napredka je v resnici zelo preprosta. Zavestno vdihneš dobro in izdihneš slabo. Stopaš po poti srca – korak za korakom. Prav to že leta počne in bo k temu tudi brezplačno spodbujala radijka in mentorica za javno nastopanje Betka Šuhel. Na dogodku med dvema vzhodoma poletnega solsticija. S stilistko in maratonko Metko Albreht bosta v družbi podobno misleče množice po dolgem in počez prehodili legendarno Šmarno goro.
Vi ste Štajerka, Metka pa Primorka. Bi lahko rekli, da obstaja vzporednica med Štajerci in Primorci v sproščenosti, sorodni energiji?
Se strinjam, pri naju gre za podobno energičnost, ima pa vsaka tudi svojo kilometrino. Na najinem stičišču potem ne more biti drugega kot eksplozija. (Smeh.) Ne le po odprtosti, tudi po narečju smo si blizu. Za govorico na območju Celja je Toporišič celo dejal, da je najbliže slovenskemu knjižnemu jeziku. Z Metko se poznava že dvajset let in najina skupna točka je bila od nekdaj Šmarna gora. Tam sva odpirali sebe in svet, ki je pomemben za vsako od naju. Skrb za telo, ki se hvaležno odziva, opaziš sproti in te povsem navduši.
21. junija ob 5.10 zjutraj bosta na vrhu Šmarne gore zagnali dogodek Od vzhoda do vzhoda, da bi čim več ljudi spodbudili h gibanju v naravi, k hoji v hrib. Zakaj je to tako pomembno?
Tako hoja v hrib kot nordijska hoja sta komplementarni, kar zadeva koristi, za katere navijam. Za dobre medčloveške odnose in strpnost. Kadar se na goro odpraviš slabih misli, se s hitrejšimi koraki nadihaš do prepone. Posledično začneš na svet gledati z drugačnimi očmi. Ob vrnitvi domov si prijazen do otroka, moža, v službi do sodelavcev oziroma poslovnih partnerjev. Metkina dodana vrednost je njen neskončni nasmeh – še dobro, da ima ušesa – česar sama v značaju nimam. Po vrsto letih hoje ugotoviš – če že s čim, potem prav z njo narediš sebi in drugim nekaj dobrega.
Ideja o 24-urnem pohodu je menda padla na kavi?
Drži, povsem po naključju. Med razmišljanjem o tem, kako bi lahko končno imeli tudi dovolj časa, da med telesno dejavnostjo predelava vse teme, ki naju zanimajo in zadevajo tako otroke kot partnerstvo in posel.
Kako naj si ženska vzame čas zase – brez slabe vesti?
Težko. Prav slaba vest je tista, ki te čez dan zagotovo ne bo nekam nagnala za tisto uro in pol. Si rečeš: Drugi pridno delajo, jaz se bom pa sprehajala – o, ne! Nekega dne se je preprosto treba odločiti, kaj boš uvrstil med prioritete svojega življenja. Jaz – priznam – brez vsakodnevnega vzpona na Šmarno goro ne morem! Ugotovila sem, da se slabi vesti izognem le zelo zelo zgodaj, ko večina še spi. (Nasmeh.)
Vsakodnevni obisk Šmarke, kot ji pravijo pravi Ljubljančani, ni mačji kašelj. To je tudi nekakšna odvisnost, pa čeprav zdrava.
Vsaka odvisnost je na koncu vendarle tudi odvisnost. To, da je zdrava, nam daje neke vrste tolažbo.
Ali je vsak jutranji vzpon drugačen?
(Pokima.) Vedno. Vsak sončni vzhod je drugačen – že zato, ker se zgodi minuto ali dve prej. To te spodbudi k temu, da vsak dan v svoje življenje sprejmeš spremembe. Zelo redko vstaneš dan za dnem točno ob 4.20. Ni rutine. Vsakič se prilagodiš spreminjajoči se naravi. Le pot je vselej ista. Dejstvo, da jo poznaš, te dodatno sprošča, saj veš, kaj te čaka, in lahko temu prilagodiš dihanje in razmišljanje.
Kaj naredite, ko se okoli pol šeste ure vrnete s pohoda?
Domov iz pekarne prinesem sveže spečen kruh ter skočim nazaj v pižamo. Zajtrk za družino tako že čaka na mizi, sama pa nekje do osme ure sedim za računalnikom in za službo naredim »boga in pol«. (Nasmeh.)
Šmarna gora je zagotovo simbol Ljubljanske kotline. Podobno kot precej nižji Rožnik. Zakaj on ne pride v poštev?
Rožnik ima premajhen vrh. Kadar delaš nekaj zase, se notranje čistiš, potrebuješ to, da se fizično znajdeš na vrhu. To je znanstveno dokazana ključna psihološka stopnička do očiščenja. Ob osvojitvi vrha s tebe padejo vsa bremena. Na poti navzdol potem ne razmišljaš več o problemih, ampak le še o izzivih. O tem znajo veliko povedati tudi Tibetanci. Tako na Rožniku kot na Golovcu pa v resnici nimaš nikoli občutka, da si na vrhu. Kot pri šmarnogorskem. Vedno znova, vsak dan v vsakem vremenu se v meni zbudi želja, da ga osvojim.
Zanimiv projekt Od vzhoda do vzhoda od udeležencev ne zahteva plačila štartnine oziroma prijavnine ali kakšnega drugega stroška. Kateri je glavni namen, cilj?
Najboljša plat te zgodbe je, da ni tekmovalnega značaja. Ne lovimo rekordov ali kaj podobnega. V prvi vrsti gre za sproščanje endorfinov, hormonov sreče. Z Metko upava, da bova prispevali k čustvenemu razvoju v Sloveniji in svetu – pri vseh ljudeh. Pa če ne prej, čez deset let. Trenutno namreč še vedno stopamo pretežno po polju razuma.
V načrtu solsticijskega pohoda je tudi veliko objemanja.
Tako je. Z objemi naju je z Metko okužila zdravnica Sanela Banović. Ona trdi, da bi bili v življenju prav vsi srečni, če bi se preventivno vsak dan objemali, se kakovostno in prijazno pogovarjali z ljudmi, ki jih imamo radi, hodili najmanj eno uro ter seksali – vsaj dvakrat na teden. Vse naštete komponente bodo vključene v najin dogodek – z izjemo zadnje. (Nasmeh.)
Morda se bo ta vendarle izpolnila po prihodu domov, saj svež zrak in gibanje spodbudita marsikaj.
(Smeh.) Tudi mogoče, le da se bo v tem primeru vse zgodilo z mnogo bolj odprtim srcem.
Menda boste prav v okviru vašega dogodka in Ljubljane kot zelene prestolnice Slovenije 2016 uradno odprli tudi t. i. pot srca?
Res je, to bo prvo uradno odprtje poti srca. Če jo pogledaš iz letala, po obliki zares spominja na srce. Obkroža, objema tako Šmarno goro kot Grmado. Do nje vodi pravljičnih sedem poti. Vsak si lahko izbere svojo.
Katere gore bi kot izkušena pohodnica še izpostavili, priporočili za izlete?
Katere koli do višine 2000 metrov. Po poti ves čas srečuješ različno rastje, drevesa, ni le enoličnega skalovja. Meni še posebno ljub je Krn, t. i. primorski Triglav. No, pustiva ob strani tistih 244 metrov skalovja. Tudi to je življenje.