»Jaz sem človek, ki je ‘nekaj’ postal po mnogo mnogo letih trdega dela,« mi v Uradu pripoveduje Vlasta Nussdorfer, nekdanja vrhovna državna tožilka, danes varuhinja človekovih pravic. Težko reče ne. Pravi, da ji je bila skrb za sočloveka položena v zibko, tako kot potreba po nastopanju. Njej delovnik se razteza med 6. in 23. uro vsak dan, z veseljem in vnemo. Prizna, da ji priznanja pomenijo veliko, potrditev; želi si, da jo vidimo in slišimo, da sadovi njenih idej obrodijo.
Ste ena izmed treh izbrank v Oninem dosjeju vplivnih žensk. Vam to laska?
Najprej bom na temo besede »vplivna« povedala skoraj anekdoto. Pred približno desetimi leti me je neko nedeljo zjutraj poklical znanec. Sporočil mi je, da sem v Nedelu med desetimi najvplivnejšimi pravniki. Presenečeno sem se vprašala, kako sem se znašla na lestvici. Za izbor sploh nisem vedela. No, moram priznati, da mi je to takrat iz prav posebnega razloga pomenilo veliko, celo več, kot bi mi kdaj koli prej. Malo pred tem me je namreč kolegica s svojo opazko zelo prizadela. Srečali sva se na hodniku in mi je rekla: »Poslušaj, ti si pa zdaj res vse, razen pravnice.« »Kako to misliš?« sem jo vprašala. Ni bilo posebnega odgovora, le nasmešek. Res sem delovala na številnih področjih; dobrodelnih, pisala knjige, a na službenem tožilskem področju sem bila kljub temu stoodstotna. Vseeno sem se zamislila nad njenimi izjavami. Težav nikoli nisem imela, ker ne bi delala dovolj ali dobro, ampak ker sem delala celo preveč. Marsikdo se je vprašal, zakaj vse to in kaj mi prinaša. Dolga leta, desetletja prav ničesar, razen osebne sreče in težav. Lahko si predstavljate, kakšen balzam sta bili zame ta uvrstitev in razglasitev prav v tistem trenutku. Mogoče mi brez tistega pripetljaja niti ne bi toliko pomenilo. In uvrstitev se je ponavljala devet let. Lepo. Ah, to je res usoda, veste, jaz kar verjamem v to, da se vse zgodi v pravem trenutku in na pravi način. Za vsakega tudi »šiba« raste. (Smeh.)
Malo za šalo, malo zares: je zdaj tudi kakšna posebna okoliščina, da je prišlo naše povabilo na intervju?
Ni naključje, da ste prišli. Prav zdaj se sprašujem, kaj pravzaprav pomeni in kam seže vpliv, ki ga ima človek na mojem položaju. Veliko bi mi pomenilo, da bi se priporočila institucije varuha uresničila. Da bi kot varuhinja spreminjala slabo prakso v dobro, da bi se za mnoge izboljšal položaj v družbi, da bi ranljive skupine začutile resnično skrb države zanje. V tem smislu ste prišli v pravem trenutku, kajti v začetku oktobra z lanskim poročilom odhajam v državni zbor – na matično komisijo za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti in konec oktobra na glavno zasedanje, kjer bom spregovorila o tem, kako deluje država, kaj je varuh priporočil in kaj dosegel. Prav pred kratkim sem poročilo predstavila državnemu svetu in vladi. Sprejeli so ga resno. Kar nekaj stvari se je spremenilo in obetajo se številne pozitivne spremembe. Upam, da jih bo vlada tudi uresničila. Romom se je po dolgem času namenilo sredstva za pitno vodo v naseljih, kjer so brez nje, za osebe s posebnimi potrebami prihaja nova zakonodaja, na mnogo frontah se ta hip zelo zavzemam za prepotrebne spremembe. Ne bi se počutila dobro, če bi le govorila in me ne bi nihče slišal. Želim, da se odgovorni zavedajo, da priporočil ne bom ponavljala v nedogled, kajti nekatera so že stara. Terjala bom odgovore in javno poročala o rezultatih.
- CELOTEN INTERVJU, V KATEREM NUŠA LESAR SPREGOVORI TUDI O DRUŽINSKI TRAGEDIJI IN TEŽKI LOČITVI, LAHKO PREBERETE V SVEŽI ŠTEVILKE REVIJE ONAPLUS, KI VAS ŽE ČAKA PRI PRODAJALCU ČASOPISOV.
