Petintridesetletni Urban Urbanc, brat priznane mezzosopranistke Mance Izmajlove, je pred kratkim v samozaložbi izdal knjižico, v kateri po trubadursko ali morda celo v slogu Jana Plestenjaka na prestol postavlja ljubezen, iskrenost, strast in žensko – eno samo.
Vaš prvenec nosi naslov Bitje luči. Kdo je to?
Jaz, pa tudi vsakdo, ki hodi po poti svojega srca in s svojo svetlobo prav tako osvetljuje pot drugih.
Spodbujate k pogumu v ljubezni. Zakaj včasih tako težko sledimo svojemu srcu?
Ta svet poganjata dva pola – eden je strah, drugi ljubezen. Strah je tisti, ki žal pri večini še vedno vlada. Vlada v svetu omejitev in prepričanj, ki so jih postavili drugi, mi pa jim sledimo, o njih sploh ne razmišljamo in pri tem dostikrat pozabljamo, kdo smo mi sami. Ko se odločimo slediti sami sebi, se začnemo srečevati tudi z najrazličnejšimi težavami. Ljudje in dogodki, ki niso več del naše zgodbe, začno odpadati.
Pravzaprav je strašljivo, kar ste napisali tudi v knjigi – da bolj ko si iskren, več ljudi se obrne od tebe. Pa vendar pozivate, da je treba vztrajati v iskrenosti.
Nekoč mi je meni zelo ljuba oseba rekla, da če hočeš slediti svojemu srcu, moraš biti zelo pogumen. Šele pozneje sem ugotovil, kaj te besede sploh pomenijo. In kako resnične so. Dejansko zares odpade kar devetdeset ali celo devetindevetdeset odstotkov vseh stvari, ljudi in dogodkov, s katerimi si se srečeval prej. To pa zato, ker prej vanje ni bilo vpetih dovolj srčne energije ter iskrenosti.
Torej se ti naenkrat odpre nov svet.
Ja, ampak ta svet je v tebi. Tako veliko ljudi se pogosto odmakne od tebe tudi zato, ker začutijo tvojo iskrenost, jezni so, saj sami ne morejo biti takšni. (Poudari.) Ne do drugih, do sebe! Hočejo v prvi vrsti ugajati drugim, iščejo njihovo pozornost. Dokler ne spoznajo, če si to želijo, seveda, da si ta edini človek, ki ti nakloni pravo pozornost, lahko le ti.
Vaša sestra že vrsto let stoji v soju žarometov in je znana osebnost, vi ste se šele zdaj zares medijsko izpostavili, razen manekenskega dela v preteklosti. Kako to?
Zunanji videz, s katerim imam možnost služiti denar, je prirojen in v povezavi z delom manekena in fotomodela nisem nikoli čutil ne potrebe ne poslanstva, da bi se še dodatno medijsko izpostavljal. Vse do zdaj, ko sem naredil nekaj, kar je prišlo zares iz mene. To knjigo sem napisal na podlagi svojih občutkov in razmišljanja. V želji, da dam ljudem upanje in jim mogoče pomagam.
Vse se je začelo z zapisi na facebooku pred tremi leti, kamor ste zapisovali dobre, pozitivne misli. Kot zatrjujete, vam je prav odziv ljudi, ki so vam začeli pošiljati pisma in osebne zgodbe, dal voljo, da naredite še nekaj več.
Tako je in lahko rečem, da sem knjigici, v kateri so zbrane moje najljubše misli in lepe fotografije različnih avtorjev, pripel še energijo svojega srca. Z zavedanjem, da sta v nas tako tema kot svetloba, želim v ljudeh sprožiti pogum, da se s tem soočijo in v sebi ljubijo oboje. Podobno kot nas uči indijanski pregovor, ki pravi, da v tebi živita dva volkova – volk ljubezni in sovraštva, predvsem od tebe pa je odvisno, katerega hraniš.
Podnaslov vašega dela se glasi: » Ne glede na vse najine dogovore je najbolj pomemben tisti, ki sta ga sklenili najini duši. « Mar ni dogovor nekaj razumskega?
Ta zapis je bil prvotno namenjen meni, uporabil sem ga, ker je malce provokativen, a zelo močan. Zares verjamem, da so bili dogovori med dušami sklenjeni že davno v predzemeljskem svetu. Verjamem, da obstajata dva dela, ki sestavljata celoto, ženski in moški. Tudi v vsakem posamezniku.
Ali je vendarle mogoče, da obstaja več duš, s katerimi se lahko ujameš, a tiste čisto prave, popolne zase nikoli ne najdeš?
(Dolg razmislek.) Močno vprašanje. Za zdaj s svojim omejenim zaznavanjem menim, da je le ena zares prava duša, s katero se resnično začutiš, dopolnjuješ in ob kateri si se pripravljen izgrajevati. Vsak je tu zato, da najde svojo.
Glede na vsebino vaših natisnjenih misli, namenjenih njej, ne morem mimo vprašanja, ali vas je katera ženska zelo prizadela, pretresla.
Ukvarjanje s takšnimi tematikami se vedno začne zaradi nesrečnih ljubezni ali drugih izgub. Ne verjamem sicer, da te lahko najbolj prizadene kdo drug, to si narediš v prvi vrsti sam. Sem pa hvaležen tudi za to izkušnjo, ker sem se prav zaradi nje odločil, da bom sebe še bolje spoznal. Začel razločevati, kje je moj ego in kje srce. Kdaj deluje prvi in kdaj drugo. Resnično se začneš izgrajevati šele takrat, ko dosežeš dno, a kljub temu v sebi zbereš dovolj moči ter poguma, da si dovoliš znova ali še vedno ljubiti. V prvi vrsti sebe.
Smem vprašati, ali je ta knjiga pot do določene osebe, ki vam je posebno ljuba?
(Pogleda v čajno skodelico pred seboj in se večkrat zapored drobno nasmehne.) Ta knjiga je bila namenjena njej.
Njej, ki je že bila, je ali še bo vaša srčna izbranka?
Je že.
Ona to ve?
Ve.
Kako pa je sprejela dejstvo, da ste ji napisali ljubezensko pismo v obliki knjižne izdaje?
V solzah. Knjiga je sicer namenjena tudi vsakomur drugemu, ki se želi soočiti s temo v sebi. Zato pravim, ne bojmo se je, sprejmimo jo, del nas je. Želim sporočiti, da je le ljubezen tista, ki nam bo odprla vrata pravega zavedanja.
Še en vaš citat, malo skrajšan: »Želim si tebe, ki si svetu upaš pokazati, da si moja in samo moja. In ti ni mar, kaj si drugi mislijo.« Je vaša muza, zaradi katere ste tudi napisali knjigo, zdaj tudi vaše dekle?
(Sprijaznjeno.) Ni. Misel pa je vendarle napotek tudi vsem ženskam, ki ljubijo svojega moškega, naj mu to pokažejo.
Ima drugega?
Nima, vsaj ne da bi jaz vedel. Ne vem, zakaj je tako, ker čutim, da si želi biti z menoj, a jo je preveč strah.
Česa?
Ljubezni. Verjetno pa tudi tega, da bi se ji sesula dosedanja predstava o svetu, ki jo obdaja.
