Vsa vrata se je naučil odpirati s komolcem, ker, pove, nimajo kljuk. Pa tudi – poklicna deformacija. Vsakega, ki pride, najprej sezuje, ker če obstaja kaj, kar mu ni všeč, so to odtisi golih stopal na tleh. V redu, si mislim. A tisti trenutek, ko odpre vrata, mu zaupam, da me je »napsihiral« celo toliko, da sem šla domov pod tuš, preden sem prišla v to samsko asketsko svetišče. Še več, skrbelo me je, ali bo zaznal, da sem pred tem doma pekla ribe. Utemeljen strah, kajti njegov vonj je menda tako izostren, da ve, kdo od njegovih v operacijski dvorani je v zadnjih treh dneh jedel suho salamo ali česen. Ko to govori, si začnem z jezikom vleči po zobeh, vprašujoče, ali je še kaj moč zatipati od kosila. Zadnja stvar, ki si jo želim doživeti pred mojstrom Planinškom, je, da mi omeni kos špinače na sekalcu. Mencam z nogami, na katerih so bombažne copate, na 90 stopinj oprane. Mu povem, da bova danes govorila o odnosih, on pa takoj: »Odpuščanje, odpuščanje je ključ.« Takoj mu odpustim, da jih bo dal v košaro za prekuhavanje isti trenutek, ko bom za sabo zaprla tista njegova rdeča vrata.
Ampak gospod je zabaven. Najprej me posadi na fin fotelj. Tam mi ni všeč, ker imam občutek, kot da me objemata dve velikanski zlonamerni dojki, in hočem drugam. Greva na dva stola Chesterfield, kjer le redko sedi, ker mu »stiskajo ramena«. A ker je meni fino, ugotovi, da bo že zdržal, in začneva. Rada bi rekla, da intervju, ampak tiste skoraj tri ure pri njem so bolj kot ne kolobocija medklicev, ovinkov in stranskih poti, ko ne on ne jaz nisva več vedela, kakšno je bilo sploh vprašanje. In sva šla nekajkrat od začetka. V roke mi da najprej knjigo fotografij o anatomiji telesa, o izklesanih podobah starogrške popolnosti in se pohvali, da je ravno pred nekaj dnevi opravil – prvič pri nas – liposukcijo Vaser 3D high definition (najbolj umetniška zvrst v vsej plastični kirurgiji). Naj razložim; Planinšek je Michelangelo izpod Alp, ki zmore še pod tako zamaščenim vampom najti obris trebušnih mišic in iz povprečnega Janeza narediti model za naslovnico revije Men’s health. Ko gledam telesa žensk, ki jih je preoblikoval, postane ideja tistega, kar ti je dal Bog, kompletno bedna. Bog očitno pojma nima. Tole, kar dela Planinšek, je mnogo bolj dodelano.
Je pa hecno, pomislim med pogovorom, niti enkrat nisem imela občutka, da me ocenjuje, meri in skenira. Nekaj, kar težko rečem o mnogih, s katerimi – uradno ali neuradno – sedim pri skodelici kave. Počutim se dobro. Ni psihopat, ki za ljudmi skače s skalpelom in čaka na rez kot dete na materino dojko. Še malo ne; povsem jasno mu je, da imajo vsake oči svojega malarja. K sreči pa živimo v času, ko nam ni treba vsega življenja zapraviti za psihoterapijo zaradi občutka manjvrednosti poleg moteče telesne pomanjkljivosti. Ljudje si želimo biti lepi, s tem ni nič narobe. Če bi bila tej želji premosorazmerna tista, da bi bili tudi manj neumni, bi bilo pa sploh čudovito. Lepota spočije, lepota je fina. Ni pa vse. Je že res. Še posebno ne v odnosih, ko si dva zreta iz oči v oči.
Zakaj smo ženske, če se zredimo, jezne, ko nam moški reče: Ljubica, morda ne bi bilo narobe, če bi malo shujšala? Mislimo si: Hej, moral bi me imeti rad takšno, kot sem! Kdo ima prav?
Oba. Kar čutiš, je treba povedati. Enako pomislim sam, ko vidim res tolsto gospo. Ki zavpije za tabo, ko greš skozi vrata: Dame imajo prednost, ja kako se pa vedete! Pa izbulim oči. Kje je zdaj tu dama? Nisem je srečal, zato se temu primerno tudi nisem vedel. Kadar pa ljudje srečajo lepo žensko, začnejo vsi igrati na iste note: začne se tekmovanje, kdo ima najbolj rdečo perjanico.
Govorijo mantro o tem, da je najpomembnejša notranja lepota privlačne ženske, ker imajo slabo vest, ali neprivlačne?
Neprivlačne. To ni mantra lepotic. Nikoli. (Vmes mi dovoli, da na njegovem računalniku pogledam nekaj fotografij z njegovih predavanj, s katerimi nastopa po svetu, in me vsake toliko vpraša, ali sem že prišla do Sophie Loren. In končno pridem do njene slike, poleg pa ene od Brigitte Bardot; se je treba ustaviti, ker so napočili trenutki za strokovni komentar. Franc medtem na fotelju najde udoben položaj. In začne.) Sophia ni prezirala plastikov niti znanstvenih novosti, ki jih je prinesel čas, Brigitte pa in postala razvalina. Strahotna škoda. Brigitte je imela nedvomno velike težave v odnosih. Zatekla se je v edine pristne odnose, ki so ostali – tisti s kužki. Ne trdim, da je nezadovoljna sama s sabo. Ampak ko sem iskal njene fotografije na spletu, nisem našel niti ene, na kateri ne bi imela ličil. Pa si mislim; če ti je res vseeno, potem se nehaj ličiti in kupovati drage cunje. Zakaj bi si obrobljala ustnice, če ti je povsem vseeno? Če ti je vseeno, ti je vseeno. Ni razlike med botoksom in kričečim ličenjem. Te ženske, katerih fotografije zdaj gledate in so imele opravljene korektne lepotne operacije, niso bile frustrirane zaradi svojega videza ne pred posegom ne po njem. So bile pa po njem nedvomno bolj srečne. Vsi in vse hočejo isto: srečo in spokojnost ob pogledu na svoj odsev v ogledalu. Namen plastične kirurgije ni, da popravljaš grde razvaline, ki se hočejo na stara leta še zadnjič dati dol.
Kaj pa je narobe s tem, če se želiš na stara leta še enkrat kvalitetno dati dol?
Nič! Seks nam je bil dan najprej v veselje! Bog nam je dal namreč tudi veselje do življenja, da smo in da vztrajamo biti. Zakaj bi pa sicer sploh ohranjali vrsto? Vsak bi bil egoist in rekel: Boli me! Fino je imeti partnerja, luštno je. Kajti veste, najmanjši problem se je danes ubiti. Zato si ne morem iz glave izbiti misli kolegice, gospe na visokem položaju ene od uprav v ZDA, ki je, ko so ji hoteli prodati zdravstveno zavarovanje v primeru hude bolezni, rekla – kakšno zavarovanje, naredila bom samomor!
- CELOTEN INTERVJU JE OBJAVLJEN V SVEŽI ŠTEVILKI ONEPLUS, KI VAS ŽE ČAKA V NAJBLJIŽJI TRAFIKI. LAHKO PA SE NANJO TUDI NAROČITE, NA BREZPLAČNI ŠTEVILKI 080 11 90.
