Po približno štiri leta trajajoči prenovi v vrednosti 14 milijonov evrov, skoraj v celoti financirani z evropskimi sredstvi, bo prenovljena palača Narodnega doma na stežaj odprla vrata 27. januarja. Obiskali smo kustosa dr. Ferdinanda Šerbelja in razkril nam je doslej manj znane, a pretresljive in navdihujoče zgodbe o ženskah. Tistih s slik, starih stoletja, pa vendar tako podobnih današnjim, da te spreleti do kosti. Vzdušje v Narodni galeriji v Ljubljani je izjemno skrivnostno. Ni ti treba biti dober poznavalec umetnosti, da bi v razstavljenih delih začutil tako življenje in veselje kot smrt in žalost, cikličnost vsega. Po novem zbirka največjih umetnin v državi od srednjega veka do 20. stoletja zajema še več, kar 587 del, ki so razvrščena na 3100 kvadratnih metrih. V zastekljenem delu sta tudi kavarna in slaščičarna s torto Luiza – po navdihu upodobljenke Mihaela Stroja pisateljice Luize Pesjak. »Tukaj je mogoče v miru prebrati dnevno časopisje, tudi Delo,« nam pove vodja odnosov z javnostjo Živa Rogelj, preden nas prepusti dr. Šerbelju.
Čarobna moč ljubezni
(druga polovica 17. stoletja)
»Vidimo par v erotični zanesenosti sredi čarobnega vrta – lepo čarovnico – za katero imajo Italijani lepše poimenovanje maga, torej nekakšna vila, medtem ko manj simpatične imenujejo strega – ter krščanskega bojevnika iz križarskih vojn proti muslimanom,« naš sogovornik opiše literarni motiv iz renesančne pesnitve Osvobojeni Jeruzalem Torquata Tassa, ki ga je upodobil Gregorio Lazzarini. »Vidite, kako feminilno je upodobljen vojščak, s poudarkom, da je popolnoma popustil v svoji moški napadalnosti, kar se kaže v njegovih kodrčkih in hrbtu, ki ni več atletski, temveč skoraj ženski.« V človeštvu vedno znova ponavljajoči se boj med ljubeznijo in politično-verskimi interesi ne bi mogel biti bolj aktualen. V tem primeru je Armida kot poganska čarodejka poslana, da ustavi krščansko misijo. Čednega in častnega bojevnika načrtno omreži, da bi ga v spanju umorila, a se tudi ona zaljubi vanj. Iz začaranosti ga naposled predramita njegova tovariša, ki ju vidimo na sliki desno zgoraj. Ljubezenski razplet naj bi bil takšen, da Armida ob zavrnitvi naredi samomor, ker njeni uroki niso uspeli, po drugi različici pa se tudi sama pusti pokristjaniti, da lahko ostane z izbrancem svojega srca. Še zlasti zanimiva je podrobnost, Rinaldova desnica v nežni drži, ki je že takrat pomenila gesto proti negativnim silam.
Spoštovanje sovražnika (prva polovica 18. stoletja)
Baročna slika veronskega umetnika Giambettina Cignarolija prikazuje dramatični dogodek v vojaškem taboru leta 333 pr. n. št. Takrat, ko legendarni Aleksander Makedonski premaga perzijsko vojsko in njihov kralj Darej pobegne ter pusti svojo družino, da pade v ujetništvo, njegova žena pa kmalu zatem umre pri porodu. Aleksander Veliki se odzove zares širokogrudno. Odnos do nje nas po besedah dr. Šerbelja opominja na temeljno spoštovanje med moškim in žensko: »Aleksander je ženo svojega nasprotnika, ki v ujetništvu umre med rojevanjem, kar je slikar simbolično upodobil z nabrano modro tkanino čez njen trebuh, zelo spoštoval in jo tudi dal pokopati z vsemi kraljevskimi častmi ter se tako poslovil od pokojne. Na sliki vidimo še njene otroke in ostarelo mamo.«
Modrost in skromnost (okoli 1800)
Neoklasicistična mojstrovina Franca Kavčiča ponuja prizor, ko pride na obisk bogata Jonka. »Ta se nečimrno pohvali, kako lepo obleko in zlat nakit ima, gostiteljica, žena znanega vojaškega poveljnika in misleca Fokiona, pa ji jedrnato odgovori: Moj okras je mož, ki je že dvajset let atenski vojskovodja. To so tiste krepostne misli, ideali, h katerim pravzaprav težimo še danes, namreč po modrosti in skromnosti,« pojasni dr. Šerbelj, ko pokaže na kontrast med upodobljenima ženskama – kako preprosto je oblečena Fokionova žena v primerjavi z ozaljšano Jonko. Pri tej izstopajo dragocene tkanine, umetelna pričeska in dragulji, pozlačeni sandali in predmeta, ki nakazujeta na njeno nagnjenost k hedonizmu – to sta srebrna posoda in delno odkrita mizica, katere noge so pravzaprav satirjeve kot simbol pohote in skušnjav boga Dioniza.
Kužek
za vzbujanje čustev (1869)
Anton Karinger, sprva vojaški častnik, je naslikal portret žene Leonore in sebe. Ločeni sliki spremlja podoba ljubljenčka, skodranega kužka. »Ona je v duhu takratnega časa upodobljena sredi romantične pokrajine, on pa se je postavil v svoj atelje – vendar ne v delovni obleki, temveč ima na sebi imenitno opravo, usklajeno z očarljivo ženino obleko. Njun psiček si je prav tako prislužil samostojni portret. Prvič se je upodabljanje salonskih psov celo kot glavnih elementov na sliki pojavilo že v 17. stoletju na španskem in angleškem dvoru. Manjši so upodobljeni ob ženskah in otrocih, večji, denimo doge, pa pri moških. Motiv psa vzbuja čustva. Ni naključje, ko denimo danes videvamo brezdomce, ki prosjačijo v družbi štirinožnega prijatelja,« pripomni kustos. Obsedenost s psi je sicer še danes splošni fenomen, morda pa je zanimiv tudi podatek, da zakonca Karinger nista imela otrok.
Bogastvo, vpliv in politika (druga polovica 19. stoletja)
Deli realista Jurija Šubica, najbolj znanega po čudovito upodobljeni svetlobi na sliki Pred lovom, ki jo je po mnenju dr. Šerbelja še najbolje opisal Ivan Cankar z besedami: Na tej sliki je prvič posijalo sonce v slovenskem slikarstvu. Manj znana, a zgovorna sta portreta pisatelja Ivana Tavčarja in njegove žene Franje Tavčar, prej s priimkom Košenini. Velja za prvo najbolj odlikovano narodno zavedno Slovenko, saj je javno delovala tako v politiki kot kulturi. »Imela je življenjsko srečo. Kot edinki so ji kmalu umrli starši in je podedovala vse njihovo premoženje, potem jo je posvojila botra in tudi ta ni imela potomcev, zato je Franja dobila dediščino še po njej,« se razgovori dr. Šerbelj in nadaljuje: »Nekega dne je v Ljubljano prišel mlad postaven gospod in doktor prava v podobi Ivana Tavčarja. Razgledoval se je prav po bogatih Ljubljančankah. Oba narodno zavedna sta se srečala v klubu Slovencev, kakor tudi njuni pogledi in kmalu je sledila poroka. (Pove še malo tiše.) Saj prav zato je bil Tavčar, vrsto let tudi ljubljanski župan, tako bogat! Ne pozabimo pa, da je kot mizeren politik med drugim prispeval svoj delež pri plebiscitarni izgubi Koroške.«
Ponavljajoča se oboževanka (1912)
Od nekdaj so umetnikom v navdih izbrane muze, platonske, neuslišane ljubezni, ki nikoli ne prerastejo v oprijemljivo intimo oziroma razmerje. Ena od teh je bila tudi Alma Souvan, poročena Urbanc, hčerka bogatega ljubljanskega trgovca, v katero se je zagledal mlad in še ne znamenit pesnik Josip Murn, povrhu še nezakonski sin. »Šlo je za večno dantejevsko zaljubljenost, ko ni bilo nikakršne možnosti, da bi ona in on prišla skupaj. Alma sprva niti ni vedela za to, da je nekogaršnja muza. Kot eno od premožnih mladih meščank jo je v pastelu upodobila tudi Ivana Kobilca, kot vidimo tukaj, pa prav tako slikar Ivan Vavpotič. Romantična zgodba spominja na tisto pred pol stoletja s Prešernom in Primičevo Julijo,« na ponavljanje vzorcev namigne dr. Šerbelj in doda, da takšnim muzam dvorjenje in laskanje sicer godita, a se poročijo z drugačnim bogastvom; podobna ljubezenska melodrama se je dogajala že v 14. stoletju pri pesniku Petrarci in njegovi nedosegljivi Lauri: »Prav zaradi nje ga poznamo še danes, ker je začel pesniti tudi v italijanščini, saj Laura latinsko ni znala.«
Ko nastopi spokojni mir
Kdor dvomi, da smo ženske tudi zelo pozitivno vplivale na tok zgodovine, vabljen na razsvetljenje, na obhod med najzgovornejšimi slikami iz daljne preteklosti. Priča bo presenetljivemu odsevu sodobnosti, ko opazujemo ženske v različnih vlogah – kot žrtve ali junakinje. V obeh primerih lahko kaj hitro postanejo tragični liki, vprašanje je le, ali se tega same zavedajo. Izhodišč za nova in nova vprašanja, ki rodijo kristalno jasne odgovore, ob doživljanju slik v Narodni galeriji ne zmanjka. Celo čas, ki je v današnjem svetu zunaj nje tako čislan, postane relativen. Nastopi spokojni mir. Tisti, ki ga, takoj ko stopimo nazaj v vrvež vsakdanjega življenja v boju za vsakdanje dobrine, vedno znova zamenja nemir. Z njim pa se rodijo strah, napuh in razočaranje, gonila tistega, kar umetnost ni. Zatorej, vzljubite jo.
