Pravijo mu tudi hrvaški dr. Phil. Diplomirani sociolog, televizijski voditelj, kolumnist, urednik in pisec duhovne literature Bruno Šimleša je izdal osem knjig – dve imamo na voljo tudi v slovenskem prevodu. Že več kot deset let prireja delavnice za osebnostno rast, na katerih spodbuja v prvi vrsti posameznikov zdrav pristop do sebe. Na kavi pod pripekajočim soncem se pogovarjava nekaj ur prej, preden svoje modrosti in spoznanja preda slovenskim tečajnikom.
Kako ste?
Odlično. Imam službo, v kateri delam od septembra do junija, kolikor traja sezona (na hrvaški javni televiziji HTV vodi pogovorni šov Vsak dan dober dan, op. a.), zato zdaj uživam v prostem času pa tudi v dogodkih, kot bo današnji.
Kolikokrat ste doslej obiskali našo državo?
Najmanj dvajsetkrat. Ob vsaki izdani knjigi smo imeli približno deset promocij, med drugim serijo predavanj o ljubezni s profesorjem dr. Zoranom Milivojevićem v Cankarjevem domu. Krasno je bilo.
Kako se razlikujejo iskalci ljubezni na Hrvaškem in v Sloveniji?
(Smeh.) Ljubezen je univerzalna. Splošno gledano so Slovenci bolj zadržani, vljudnejši, skromnejši, kar ima seveda pozitivno in negativno plat. Niso napihnjeni, egocentrični in egoistični. Po drugi strani je včasih treba biti oster, zahtevati kaj zase, določenim ljudem jasno reči ne, drugim pa da. Kadar smo denimo na predavanju v Cankarjevem domu v Ljubljani, ob napovedani 19. uri štiristo ljudi naenkrat utihne, pa čeprav še nismo začeli. V Zagrebu pa se ob 19.15 vsi še naprej pogovarjajo, šalijo, oglašajo na mobitele. Podobno je v medsebojnih odnosih. Slovenci si pogosteje dovolijo, da jih izkoriščajo.
To je, kot pravite, povezano tudi s tem, koliko se ima človek v resnici rad. Kdor ne čuti prave ljubezni do sebe, je prepričan, da si ne zasluži ljubezni. Kje se skriva vzrok? Predvsem v otroštvu?
Najpogosteje. Naši starši so bili večinoma dobronamerni, a hkrati izgubljeni, zmedeni. Večina na žalost tudi danes ne zna sprejeti svojih otrok – takšnih, kot so v resnici. Posledično začno otroci igrati, da bi jim starši dali priznanje. Pogosto vzorec ohranijo in tudi kot odrasli v partnerstvu niso dovolj iskreni. (Se vživi vanje.) Kadar sem takšen, je moj glavni cilj, da partnerja osvojim, ne pa, da bi me on spoznal oziroma bi jaz spoznal njega. Prav zato se največkrat predstavljamo v drugačni luči, da bi si pridobili njegovo naklonjenost. S tem seveda ne gradimo stabilnega temelja za ljubezen. Zreli ljudje ta vzorec iz otroštva raztrgajo in spoznajo, da je veliko bolje biti iskren vse od začetka, na prvem zmenku. Tako lahko že po petnajstih dneh ali tednih ugotoviš, ali je nekdo pravi zate, ne pa da čakaš petnajst let.
Koliko je po vaših izkušnjah ljudi, ki nikoli zares ne ljubijo oziroma jim ta čustva niso vračana?
Kar večina. Veliko ljudi se v določenem obdobju življenja s tem pomiri, potolaži z idejo, da morda ljubezen ne obstaja, določenim pač ni usojena. Ženska brez prave ljubezni ponavadi išče nove in nove razloge, zakaj stvari ne delujejo, denimo: »Vse je v redu, kadar ne pije. Saj sva boljši par kot najini starši. Bolje bo, ko se bomo enkrat preselili in odplačali kredit.« Ne mislim, da je kateri koli odnos popoln – to obstaja le v pravljici – a v večini zvez žal ljudje držijo figo v žepu. Še bolje rečeno – figo v srcu. Drug drugemu prodajajo cenene zvijače, ki jih na koncu srce zelo drago plača.
Kaj je sploh ljubezen?
To ni le čustvo, ki ga čutiš do nasprotnega ali istega spola. Zame je ljubezen razlog, zakaj smo tukaj. Najmodrejši so tisti, ki znajo ljubiti. Vedo, da si tudi sami zaslužijo biti ljubljeni. Na ljubezen ne bi smeli gledati le z romantičnega zornega kota. Kadar imaš fanta ali punco, moža ali ženo, nimaš samodejno tudi ljubezni. To lahko občutiš tudi do otrok, svobode, umetnosti, Boga, prijateljev. Vse te ljubezni so enakovredne partnerski.
Pred kratkim ste na svoji strani na facebooku zapisali: » Torej, skrbi za svoje telo, toda zavedaj se, da o tebi veliko več povedo tvoje misli, občutki in dela. Če si želiš povečati možnosti, da boš privlačila partnerja, s katerim boš lahko imela polnokrvno ljubezensko zvezo, moraš bolj skrbeti za stanje svojega srca. « Kako pa?
To je citat iz moje najnovejše knjige, ki je izšla na Hrvaškem, z naslovom Umetnost življenja. Ogromno ljudi se v prvi vrsti ukvarja s svojim telesom, ne pa z umom in srcem. Več časa in zaskrbljenih razprav denimo namenimo celulitu kot občutkom praznine.
Laže je.
Seveda, laže je izbrisati celulit, kakšno gubo ali izgubiti pet kilogramov, kot pa se nekaj naučiti oziroma nekomu oprostiti; laže si je spremeniti pričesko, namesto da bi razvil občutek, da si vreden ljubezni. Tega najdeš šele, ko v sebi koplješ dovolj dolgo. Ni lahko. Ljudje so zmožni tudi po petnajst let trpeti z občutkom praznine v srcu. Tragično.
Zagotovo bo ženska, ki je po nekih merilih lepa, svojega telesa ne zanemarja ter se rada uredi, pokaže, privlačila več moških pogledov. Ne bo pa zato samodejno privlačila tudi ljubezni. Te ne prikličemo v svoje življenje z natrenirano zadnjico, temveč z natreniranim srcem.
Kako natrenirati srce?
Z zelo zahtevnim treningom. Razviti moramo drugačno razmišljanje, zavedanje o lastni vrednosti – kaj je v nas dragoceno. Prepogosto svoje vrline, prednosti in uspehe jemljemo za samoumevne. Običajno se ljudje laže poenačijo s svojimi pomanjkljivostmi, neuspehi in težavami, namesto da bi se osredotočili na to, da so srečni, zadovoljni in ponosni nase. To si zaslužimo in prav je, da vsakič znova proslavimo, kar smo. Šele na podlagi tega zavedanja bomo v odnosih in partnerski zvezi zares cenjeni. Posledično namreč drugi prej prepoznavajo, vidijo lepo v nas ter zato laže sprejmejo tudi naše pomanjkljivosti.
Verjamete, da se lahko vsak otrok, ki mu starši niso znali pokazati, da ga imajo radi, v odraslosti popolnoma zaceli?
Da. Svet bi bil popoln, če bi vsi starši znali svojim otrokom dati občutke ljubljenosti in sprejetosti. V resničnosti, kot pravijo psihologi in dokazujejo tudi raziskave, pa v opisanem vzdušju odraste manjšina otrok. Sami so odgovorni, da si, ko odrastejo, ustvarijo to, česar jim starši niso dali – zdrav odnos do sebe in drugih. Devetdeset odstotkov ljudi, ki obiskujejo moja in podobna predavanja – tudi jaz – sodi v to skupino. Ne želimo si vsega življenja preživeti tako, da za svoje nezadovoljstvo krivimo druge – sorodnike, iztirjeno družbo in politike, ki nam otežujejo vsakdan.
Tudi to je najlaže – svoj bes znesti nad določenimi politiki, medtem ko tega sami sploh ne slišijo in nikoli ne bodo.
Drži, čeprav se strinjam, da nam politiki lahko določene življenjske izbire olajšajo ali otežujejo. To velja tudi za naše starše, ampak pri petintridesetih ali petinpetdesetih letih se ne moremo več izgovarjati na to, zvračati krivde na druge.
Kakšno je bilo vaše otroštvo?
Standardno. Kot večina otrok sem tudi jaz menil, da nikoli nisem dovolj dober, pa čeprav sem preskočil razred ter šel na vsa mogoča tekmovanja iz matematike in fizike. Zdelo se mi je, da me bodo starši, če bom pri petnajstih letih prinesel domov Nobelovo nagrado za fiziko, vprašali: Zakaj je nisi dobil že pri štirinajstih? (Nasmeh.) Vedno je bilo kaj, kar bi po njunem prepričanju lahko naredil še bolje ali drugače. Ne ker bi bila zlobna, temveč sta, kot večina odraslih, pogojevala svojo ljubezen in sprejemanje. Dokaj kmalu sem spoznal, da od njiju ne morem pričakovati, česar mi ne moreta dati, in se trudil to ustvariti sam. Na začetku mi ni šlo najbolje. (Smeh.) Uspelo mi je šele po vrsti let prakse in izjemno težavnem najstništvu.
Kakšni ste bili kot najstnik?
V šoli sem bil zelo uspešen, zdela se mi je lahka. Bil pa sem precej sam, vrstniki so se mi zdeli dolgočasni, neambiciozni. Zanimala so me vprašanja o smislu življenja, njih pa normalne stvari. Jaz nisem bil normalen. Pri štirinajstih, petnajstih letih sem bral Nietzscheja in njegovo sijajno filozofijo, kako je človeku usojeno vse. Tega takrat seveda še nisem tako dojel in tako deloval, danes pri petintridesetih pa mi gre že malo bolje.
Že med študijem sociologije vas je vleklo v psihologijo. Ima sociologija pomanjkljivosti, kar zadeva osebnostno rast?
Vsaka znanost ima pomanjkljivosti. Sociologija se ne nanaša na osebnostno rast, od tebe ne zahteva, da si kot oseba zrel, moder, proaktiven, temveč da pojasnjuješ, kako družba vpliva na ljudi kot takšne. To, da si zdrav, dejaven in pameten, pa od tebe zahteva življenje. Sociologija mi je sicer dala veliko, okvir za uvid v to, kako se družba razvija, ali imam kot posameznik izbiro, kako vpliva name. Danes imamo v primerjavi s preteklostjo veliko več možnosti izbire, kakšni si želimo biti.
Morda ste videli zanimiv norveški dokumentarec o razlikah med spoloma iz leta 2011, v katerem sociologi kljub konkretnim raziskavam in dokazom zavračajo biološko dane razlike med spoloma, ki vplivajo na vedenje, čustvovanje in mišljenje.
Nisem, zagotovo pa razlike med spoloma so. Seveda nič ne velja za prav vse. Vemo, da se moški pogosteje izogibajo soočanju s težavami. Ženske jih bodo začele reševati prej. Ona prva izrazi čustva, on pa molči. Moški se s svojo preljubo hvali, njegova draga z njim redkeje. On ima enodnevne izlete, ona pa ne.
Enodnevne izlete?
Kratke afere. Te so značilne za moške, medtem ko imajo ženske pogosteje skrivna razmerja, ki trajajo več mesecev ali let.
Prvo knjigo ste napisali že pri enaindvajsetih in na Hrvaškem veljate za zvezdo. Nekaterim pa gre menda na živce vaša stalna nasmejanost.
Mnogim param živce in to je dobro. Pravico se imajo odzvati name tako, kot hočejo. Nisem nasmejan 24 ur na dan, nihče ni.
Brala sem kritiko vašega televizijskega nastopa, ki jo je napisala Zrinka Pavlić.
Njej sem šel na živce, še preden sem postal voditelj oddaje. (Smeh.) Sodi v skupino profesionalnih cinikov. Ti menijo, da je človek, ki se veliko smeji, ali dvorni norček ali prevarant ali neinteligenten. Življenje mi daje dovolj razlogov, da sem velikokrat pristno nasmejan, včasih pa tudi jočem in kričim. Prejšnji teden sem denimo spremljal kolegico na kemoterapijo in seveda nihče ni bil posebno radosten. Za vse, kar mi veliko pomeni, se vedno maksimalno potrudim – svoj zakon, vzgojo otroka, kot pisec, televizijski voditelj in prijatelj. Pogosto mi uspeva, da sem s temi odnosi zadovoljen. Za svoj nasmeh, ki je utemeljen, se zato ne nameravam opravičevati, še najmanj cinikom. Raje uživam v tem, kar mi riše nasmeh na obraz.
Ste oče šestletnice Anabele. Kako se počutite v tej vlogi? Kakšna je vaša hči?
(Se široko nasmeje, poln ponosa.) Sem presrečen oče. Moja hčerka je nabrita, plemenita, zahtevna, svojeglava, bistra, čustvena. Pa modno ozaveščena. Ne vem, po kom ima to. Odkar se je naučila hoditi, pred ogledalom preverja, kako ji kaj pristaja. Midva z ženo nisva takšna, a sva to sprejela. Najpomembneje pa je, da je dober in pameten otrok. V veliko čast mi je, da sem njen oče.
Kako pa vama z ženo Majo uspeva ohranjati kakovosten partnerski odnos?
Z mnogo truda in energije. Srečo imava, da sva lahko kljub precejšnji zaposlenosti veliko skupaj. Oddajo snemam tri dni v tednu, žena pa je samostojna simultana prevajalka – med drugim v Strasbourgu – in lahko prav tako sama odreja svoj čas. Oba se zavedava, da je treba za dober odnos garati, zato imava zelo redko težave.
Nam lahko na koncu pogovora zaupate še kaj, česar na današnjem predavanju ne boste povedali?
Uh, marsikaj. (Smeh.) Predavanje bo trajalo le pol ure, tako da zagotovo ne bom povedal vsega pomembnega. Med drugim je treba poznati razliko med kompromisom in kompromitiranjem. Vsi moramo sklepati kompromise, ker odnosi niso popolni – tako v službi kot v partnerstvu in prijateljstvu. Torej, privoliš v nekaj, kar ti ni najbolj všeč, a ti kljub temu prinese več kot minimum. V kompromitiranju pa ljudje na delovnem mestu, v ljubezni ali prijateljskem odnosu privolijo v nekaj, za kar vedo, da si ne zaslužijo. Torej, če nekomu dajem svoj čas, razumevanje, potrpežljivost, moram to dobiti tudi nazaj, da bi bil srečen. To je moja pravica.
