Sploh ker je morala aktivna kritičarka slovenskega življa Vesna V. Godina vmes pojesti najnujnejši glavni obrok, preden so prednjo stopili študentje na fakulteti za družbene vede in dokazali svoje znanje na izpitu.
Še vedno drži, kot je že pred več kot šestimi leti zapisal Mladinin novinar Borut Mekina – da ste za Slovenčke funkcionalno koristni.
Verjetno sta za to dva razloga. Prvi je, da stvari vidim z zornih kotov, s katerih ljudje običajno ne gledajo. V vsaki kulturi so namreč določeni prevladujoči načini razmišljanja, s pomočjo katerih se svet razume. Seveda je koristno, da znaš hišo pogledati z več strani, ne le ene, kar učim tudi svoje študente. Druga, zelo pomembna zadeva je, da to, kar opazim, tudi povem, ne glede na morebitne sankcije, ali bo povedano komu všeč ali ne. S tega vidika je imel Borut prav.
Iz svojih študentskih let se spominjam, da je bila vaša predavalnica vedno polna, in za eno od prvih predlaganih seminarskih nalog sem si izbrala razliko med svetim/nesvetim oziroma čisto proti nečistemu, kar se je izkazalo za zelo poučno. Kako se v primerjavi z drugimi narodi dojemamo Slovenci – čiste kot solza ali umazane?
Vsaka etnična skupnost se zaradi spontanega etnocentrizma dojema kot čisto, torej kot plus, drugi so pa minus. Kar je pri Slovencih drugače, je, da se samodefinicija v resnici ne razteza na etnično skupnost, ampak je bila tradicionalno vedno povezana s temeljno enoto preživetja – domačijo. Pa tudi s tistimi domačijami, s katerimi je bila ta v povezavi zaradi preživetja, torej ponavadi v okviru vaške skupnosti. Tukaj je naš problem, da imamo zelo majhno pozitivno socialno enoto, seveda manjšo, kot sta etnična skupina in nacionalna država. Prav zato obstaja močna tendenca drobitve, socialnega partikularizma oziroma negativnega stigmatiziranja vsakogar, ki ni kot mi, del vasi. Posledično Slovenci vedno potrebujemo nekakšen povezovalni projekt, kot je denimo vstop v EU. Kadar takšnega ali podobnega projekta ni, je izjemno težko vzpostaviti dovolj veliko »mi« skupino, ki bi sama sebe pozitivno vrednotila in posledično lahko sploh kaj naredila.
Pa je ta razdrobljenost nujno slaba, razen tega, da ni državotvorna?
Nikoli nisem bila in ne bom domačijski človek, ampak tukaj seveda ne gre za človekov okus, temveč za vprašanje socialne analize. Kot pišem tudi v svoji knjigi Zablode postsocializma in kar antropologi dobro vemo, dobrih in slabih socialnih rešitev ni; gre le za to, ali ste iz tistega, kar imate, zmožni potegniti kaj dobrega ali ne. To, da smo k nam pripeljali zahodni tip države, pravnega reda in ekonomije, ki seveda temeljijo na velikih socialnih enotah, je za nas slabo. Tudi te so etnocentrične, ampak tam se vsi Američani dojemajo kot dobri, pri nas pa kot dobre dojemamo kvečjemu le svoje sosede. To bi sicer lahko bil naš največji potencial in če bi bili pametni, bi ga uporabili, ampak hkrati bi od nas zahtevalo popolno spremembo sistema, pravnega reda in socialnih institucij.
Tudi v Evropski uniji verjetno ne bi mogli biti več.
Res bi bilo malo teže oziroma morali bi se pogajati, pod katerimi pogoji. (Diskretno pomaha natakarju, da bi poizvedela, kako kaj kaže z njenimi špageti.) To sicer ne bi bilo po mojem okusu, a ni slabo, ker če bi se želeli rešiti iz krize in izkopati iz težav, ki jih imamo, bi to lahko naredili le z igranjem na karto socialnega partikularizma. Ta ima svoje prednosti, ker znotraj majhnih enot omogoča izjemno visoko motivacijo za delo in angažiranje človeškega faktorja ter občutka pripadnosti. Kadar imaš vzpostavljen mehanizem samoreševanja socialnih problemov, potem tudi ne potrebuješ posredovanja države, da bi skrbela za preživetje ljudi; seveda pa ne smeš kriminalizirati medsosedske pomoči in početi podobnih neumnosti, kot je denimo onemogočati samooskrbe. Vsaka socialna situacija ima potencial in moder si, če ga uporabiš, ne pa uničiš.
Že pred približno dvajsetimi leti ste izumili in konstruktivno uporabili izraz Slovenčki. Smo se do danes kaj spremenili, razvili na bolje ali slabše?
Libidinalni ustroj funkcionalne neodraslosti je ostal enak. Tradicionalno je za slovensko socializacijo značilno, da oče ni opravil svoje funkcije. Namesto njega je to naredila mama. Potem smo imeli, čemur Žižek (Slavoj, filozof, op. a.) po Riesmanu (Davidu, ameriškem sociologu, op. a.) pravi k drugim usmerjene tipe, ki jih je vodil materinski ideal jaza, torej strah. To je bistveno, ker Slovenci se bojijo. Vsi bodo vedeli, kaj je narobe in kaj bi bilo treba narediti, nihče pa ne bo šel na cesto in kaj konkretnega rekel, sam sploh ne. Zgodilo se je, kar je Slavoj pisal že v sedemdesetih letih – da bo ta tradicionalni libidinalni ustroj zlahka prešel v patološki narcisizem. Zahod je za to, da je odstranil očetovsko instanco, potreboval od petdeset do sedemdeset let, mi pa petnajst let. Zdrs v narcisistični tip socialne organizacije se je dejansko zgodil, in če že morava vrednotiti, je to zagotovo sprememba na slabše.
INTERVJU JE OBJAVLJEN V SVEŽI ŠTEVILKI REVIJE ONAPLUS, KI VAS OD DANES ČAKA V NAJBLJIŽJI TRAFIKI. Lahko pa se nanjo naročite na brezplačni številki 080 11 99.
