Nosy be, malgaško Velik otok, je eden izmed 250 otokov, ki ležijo ob 5000 kilometrov dolgi obali Madagaskarja – sicer na njegovem severozahodu, v Mozambiškem kanalu. Še preden so Francozi kolonizirali ves Madagaskar, je Nosy be že postal njihov. Tsiomeko, kraljica plemena Sakalava, ki ga je naseljeval, je pred prodorom najmočnejšega plemena Merina za pomoč zaprosila Francijo. Zadnji francoski kralj Louis Philippe je na pomoč poslal admirala de Hella, guvernerja otoka Bourbon (današnji otok Reunion, francoski departma) ter komandanta po imenu Pierre Passot z njegovo slavno ladjo Colibri. Leta 1841 je Nosy be postal francoski protektorat.
Roža vseh rož
Pomen francoskega mornariškega posredovanja še danes odseva v dveh poimenovanjih na otoku. Glavno mesto Hell-Ville nima nobene pomenske povezave z angleškim peklom (hell), ampak je seveda ime dobilo po admiralu Annu Chrétienu Louisu de Hellu. Tam pristajajo ladje s pet milj oddaljenega Velikega otoka (eno izmed imen za Madagaskar) ter plovila z Indijskega oceana in drugih svetovnih morij, med njimi tudi potniške ladje velikanke. Hell-Ville je eno od izhodišč za ogled rezervata Lokobe, kjer domujejo endemične živali in rastline, črni in drugi lemurji, kameleoni, plazilci, žabe, sove, palme. Bolj turistično komercialen je Park Lemuria land. Tu so živali precej domače, na ogled sta tudi proizvodnja ruma ter destilerja ilang ilanga.
Ilang ilang, roža vseh rož, je drevo, ki cveti vse leto. Je simbol otoka. Drevesom na plantažah zaradi lažjega obiranja cvetov ne pustijo rasti v višino. S stalnim obrezovanjem jih držijo na višini človeka. Na otoku je več destilerij, v katerih pridobivajo eterično olje, ki se uporablja v zdravilstvu in parfumeriji. Eterično olje ilang ilanga je ena izmed sestavin svetovno znanega parfuma chanel no. 5. Angleži rastlino imenujejo kar perfume tree.
Že več kot dvajset let pa Hell-Ville slovi tudi po festivalu Donia, v jeziku Sakalava pomeni življenje, lepo življenje. Njegov sestavni del je tudi karneval. Ceste preplavijo povorke maškar v živobarvnih, a preprostih oblačilih. Smejoči se pobarvani obrazi in telesa tu najdejo svoj polni izraz. Nekatere skupine maškar predstavljajo etnična okolja, iz katerih prihajajo, tu so veseli šolarji pa okostnjaki, bojevniki, zombiji. Poleg barvitosti skupine odlikujejo poplesavanje in celo akrobatski vložki, salte, premeti in druge vragolije.
Samo šampanjec in jastogi
Po komandantu Passotu pa so poimenovali drugi najvišji vrh, Mont Passot (329 m). Z vrha je lep razgled na vulkanska jezera, v katerih živijo krokodili in množica rib. Ker so jezera sveta, je ribolov prepovedan. Vidi se tudi obrise zaliva z najlepšo plažo Andilana. Njeni obliki široko odprte črke V sledi italijanski hotelski kompleks. Med obema krakoma je otoček Pily Pily, kjer zvečer strežejo le šampanjec in jastoge. Andilana slovi tudi po edinstvenih sončnih zahodih.
Severovzhodno od Nosy beja je otočje Mitsio, jugovzhodno otočje Radami. Bližnji otoki so: Nosy Komba, Nosy Sakatia, in Nosy Tanikely. Slednji so zanimivi za običajne turiste in tiste, ki radi snorkljajo. Bolj oddaljeni otoki in plitvine so pravi raj za potapljače in ribiče.
Preden je leta 1960 Madagaskar postal neodvisen, je bilo gospodarstvo Nosy beja agrarno. Glavna kultura je bil sladkorni trs in v kraju Dzamandzar pridobivanje ruma. Destilerija ne deluje več, se pa najboljši malgaški rum dzama še vedno imenuje po kraju.
Danes otok živi od turizma in predelave ilang ilanga. Je pa turizem v primerjavi s svetovnimi destinacijami pravi palček. Ves Madagaskar ima le okrog 200.000 prihodov na leto (samo Slovenija več kot tri milijone!).
Nosy be zaradi vsakotedenske letalske linije največ obiskujejo Italijani, sicer pa na Madagaskar prihajajo večinoma nekdanji kolonialisti, Francozi, tako iz matične države kot iz Madagaskarju bližnjega otoškega departmaja Reunion.
