Prvič, tudi Ukrajina ima gore; te so del gorovja Karpati in so na skrajnem zahodu države, stisnjenem med slovaško, madžarsko in ukrajinsko mejo. Drugič, Ukrajina nikakor ni tako nevarna, kot se zdi iz televizijskih poročil. Konflikt se dogaja na vzhodu države, kakšnih 1200 kilometrov od gora. Od ukrajinskih Karpatov je pravzaprav bliže do Ljubljane kot do nemirnih Donjecka in Luganska.
Ukrajinski Karpati sicer ne spadajo med najvišja in najbolj spektakularna evropska gorstva, zato naj alpinisti in preostali zaljubljenci v skalne stene raje ostanejo doma. So pa te gore zelo drugačne od naših v Sloveniji in okolici, še več doživetij pa lahko ponudijo srečanja z domačini v slikovitih gorskih vasicah. Vrhovi so visoki večinoma od 1800 do 2000 metrov, le redki so višji. V primerjavi z našimi Alpami so ukrajinski Karpati veliko bolj zaobljeni in na videz pohlevni – a videz vara, saj so težje dostopni. Doline med vrhovi in grebeni so v glavnem neposeljene, ceste po dolinah so redke ter pogosto prevozne le za vozila, kot je legendarna lada niva, na primer.
To pomeni, da v Ukrajini ni instantnega gorništva, ko se pripeljete z avtom neposredno do vznožja gore oziroma polovico vzpona opravite na štirih kolesih. Da bi vzpon sploh lahko začeli, je treba včasih hoditi nekaj ur do vznožja. Če imate srečo, vas lahko dohiti in vzame v kabino voznik terenskega tovornjaka znamke Ural, s kakršnimi odvažajo posekan les z območij, kjer ni pravih gozdnih cest. Če pa ste na enem od zavarovanih območij, kjer ni sečnje, je bolj verjetno, da boste srečali medveda. Po trditvah domačinov so Gorgani, gorska skupina v ukrajinskih Karpatih, predel z najvišjo gostoto kosmatincev v Evropi. Vsak pravi slovenski gornik bo v Ukrajini sprva pogrešal udobje avtomobila in parkirišča ob vznožju gore, vendar je trud poplačan z razgledi, saj z nekaterih vrhov ni mogoče videti sledi civilizacije, le gozdove.
Vse to pomeni, da se v Ukrajini v gore hodi popolnoma drugače kot v Sloveniji. Avtomobil je precej neuporaben; tam tudi ni planinskih koč in zavetišč. Enodnevne ture do vrha in nazaj v dolino ne pridejo v poštev, prav tako ne spanje oziroma malicanje v planinskih kočah in domovih. Na pohod smo tako krenili oprtani z nahrbtniki s hrano za tri dni in spalnimi vrečami, v izmenah pa smo nosili tudi šotore. Od dve- do tridnevne ture med dvema dolinama smo povezali v en sam dvotedenski treking.
Tudi Ukrajinci si prizadevajo zaslužiti kakšen evro ali dolar s turizmom, saj na vse zanimivejše pohodniške cilje vodijo markirane poti – mimogrede, markacije na ukrajinskih stezah so kvečjemu boljše kot na slovenskih. Kraji, kot sta smučišče Bukovel in poletno letovišče Jaremče, že kažejo prve znake množičnega turizma – višje cene in podivjana gradnja penzionov, malih hotelov in vikend hišic.
Večine naselij se razvoj še ni dotaknil in te gorske vasi so veliko zanimivejše od nastajajočih masovnih letovišč. Ne le za nas, ki smo prišli z zahoda, celo nekateri ukrajinski pohodniki so nam svoje doživljanje karpatskih vasi opisali kot potovanje sto let v preteklost. Vasi so videti skrajno idilično, namesto asfaltnih ulic se med pisanimi lesenimi hiškami vijejo kolovozi, po katerih prosto hodijo krave in kokoši. Za to kuliso se skriva revščina, prebivalci živijo od svojih majhnih kmetij, za uresničitev kakršnih koli višjih ambicij se je treba izseliti. Komunikacija z domačini poteka v iskanju skupnih slovanskih jezikovnih korenin. V dveh tednih trekinga v teh vaseh nismo srečali ene osebe, ki bi znala kak drug tuj jezik kot rusko, poljsko ali madžarsko. Nasprotno pa številni pohodniki, ki smo jih srečevali na poteh, dobro govorijo angleško, saj so večinoma mlajši in prihajajo iz mest.
V vas Stara Guta smo prispeli po popoldanskem nalivu, premočeni do kosti, in ker so bile mokre tudi naše spalne vreče, ni bilo misliti na taborjenje. Prenočišče je bilo torej treba najti v vasi, ki sicer premore dve trgovini, veliki za eno malo večjo sobo, in eno restavracijo. Ležišče smo našli pri domačinu, ki nam je odstopil prostor v svoji hiši. Prijazno je zakuril krušno peč, ki je ostala topla vse do naslednjega dne in na kateri smo lahko posušili opremo. Dvodnevno bivanje pri njem je bila enkratna izkušnja ukrajinskega podeželskega življenja. Lesena hišica, ki ni med najmanjšimi v vasi, ima dve sobi, med sobama pa je hodnik, ki je bil tudi kuhinja. Tekoče vode v hiši ni, treba jo je prinesti od vodnjaka na dvorišču. Umivanje? V škafu mrzle vode na sredi hodnika. Branje? Po sončnem zahodu nemogoče, žarnice so prešibke za kaj takega. Večeri domačinom tako minevajo ob gledanju televizije.
Eden večjih izzivov za pohodnike je hrana, saj je izbira živil, ki bi v nahrbtniku ostala užitna nekaj dni, v malih vaških trgovinah zelo majhna in vsaj za naš okus in navade ne ravno najbolj okusna. Tako smo moči za vzpone črpali tudi iz telesnih rezerv in se po dveh tednih vrnili domov za nekaj kilogramov lažji. Nasprotno pa je odlična hrana, ki jo je moč dobiti v restavracijah in pri domačinih na domu. Navadno postrežejo s sezonskimi jedmi, pripravljenimi iz doma pridelanih ali vsaj lokalnih sestavin. Zdravicam z vodko se je seveda zelo težko izogniti. Cene hrane in preostali stroški so smešno nizki; skorajda bi bilo draže ostati doma kot oditi na dvotedenski treking po ukrajinskih Karpatih. Zato še enkrat: Ukrajina vabi!
