Po padcu zidu leta 1989 ter združitvi Vzhodne in Zahodne Nemčije leta 1990 je začel cveteti, a bilo je, kot bi bil zahod skoraj odrezan od razvoja, saj so se galerije, bari, najboljše restavracije in kuharski šefi, predvsem pa umetniki, premaknili v vzhodni del, kjer so se v, karikirano, »osvobojenih« in skoraj umetniško podrtih prostorih, kjer je bila improvizacija del koncepta, lahko na novo izražali. Za sodobna berlinska ušesa je beseda zahod zvenela naravnost starinsko in zdolgočaseno, a tudi tokrat je čas naredil svoje. In zdaj se vse pogosteje sliši Gehen Sie nach Westen, pojdite na zahod! Na pašo V KaDeWe!
Kurfürsterdamm je »must luxus shopperjev«, če se izrazimo po njihovo, torej obvezna postojanka vseh z globljim žepom, ki po nakupovanju s svojimi pregrešno dragimi torbicami Saint Laurent, Michael Kors, Givenchy, Valentino, Louis Vuitton in drugimi ter v čevljih Jimmy Choo sedejo v kavarno Cafe Grosz, na kavo s stepeno smetano! Radi se pokažejo tudi na trgu Potsdamer in po daljšem sprehodu po praznično okrašenem delu ni težko doumeti, zakaj Berlinčani ljubijo mesto in druženje na ulici ob kozarčku ali dveh. V adventnem času se, kot trdijo sami, celo trudijo popiti več kot običajno in okoli cerkve Gedächtniskirche strežejo opojne pijače v lepih skodelicah. Za vsako je treba plačati nekaj evrov kavcije, in če jo vrnete, vam jo povrnejo, v najslabšem primeru jo odnesete domov. A hlad naredi svoje, in ko se je treba pogreti, je najbolje obiskati KaDeWe, nemško različico londonskega Harrodsa, ki začara že z izložbami, z vietnamsko, indijsko, argentinsko, južnoafriško, rusko kuhinjo in številnimi drugimi pa poskrbi tudi za tiste, ki ne prisegajo ravno na klobase s stojnic.
Tukaj ni prav poceni
Številni se čudijo, kako da veleblagovnica ali bolje nakupovalni center zaradi cen ne sameva, a očitno je, da semkaj zahajajo premraženi radovedneži in kupujejo zgolj petičneži. Božične vasi po vsem zahodnem Berlinu ponujajo tradicionalne umetniške spominke, kulinarične specialitete in okraske po nekoliko nižjih cenah, a še vedno zasoljenih, zato ni povsem jasno, zakaj je pri nas tako malo zapisanega o berlinski pravljici, ki ponuja več čarobnosti kot denimo dunajska ali salzburška. Tudi in še posebno, če človek sledi ulici Unter den Linden, ki sodi med najlepše in najstarejše in pripelje do trga Gendarmenmarkt, kjer sta identični Francoska in Nemška katedrala, med katerima se bohoti božični sejem.
Kaj pa Alex?
Roko na srce tudi »Alex« (kot Berlinčani najraje imenujejo trg Alexanderplatz), nekoč najelitnejši del vzhodnega dela mesta, s cenovno ugodnejšo božično dekoracijo in ponudbo ne zaostaja prav dosti, a zdi se, kot da potrpežljivo čaka, da ga bo preoblikovala nova generacija, ki bi mu vdihnila mlado dušo, naredila manj mračnjaškega. Televizijski stolp (Fernsehturm), ki se sredi trga in nad železniško postajo dviga kot bodeča neža z betonskih tal in se do razgledne etaže na dvesto metrih povzpne s hitrostjo šest metrov na sekundo, pa večini Berlinčanov ni v ponos, četudi po višini s 362 metri presega pariški Eifflov stolp. Med monumentalno uro, ki kaže čas v vseh časovnih pasovih, in omenjenim stolpom vse vrvi in ihti od užitkov, vrtiljakov, vonja po praženih mandljih, medenjakih in sladkorni peni.
Vrata povezujejo
Za večnega grešnika Potsdamer si nihče ni upal misliti, da bo tako vroč in obiskan kraj, stičišče kreativnosti, arhitekturnih presežkov in nenavadne božične dekoracije. Še pred desetimi leti so tukajšnje življenje plemenitili poulična prostitucija in lokali sumljivega slovesa, zdaj se na njegovih ulicah smuča, sanka, poje, je in nakupuje, v njegovi neposredni bližini pa raste nova, imenitnejša četrt s travnatimi površinami in športnimi prizorišči. Zagotovo bo k zasoljeni ceni lokalov in stanovanj pripomogla bližina vrat, ki so bila postavljena na zahtevo Friedricha Wilhelma II., med letoma 1788 in 1791 pa jih je zgradil Karl Gotthard Langhans. Čeprav se videz Brandenburških vrat v zgodovini ni spremenil, pa se je s časom spreminjal njihov pomen.
Vsak bi rad imel vrata
Ko je leta 1806 Napoleon osvojil Berlin, je voz, ki ga vlečejo štirje vzporedno vpreženi konji z vrha vrat, odnesel v Pariz. V času nacistične Nemčije so si vrata »prilastili« nacisti kot simbol svoje moči in zmage, leta 1961 pa so postala del berlinskega zidu in bila tako zaprta za javnost. »Dokler bodo Brandenburška vrata zaprta, bo problem berlinskega zidu ostal odprt,« je takratno situacijo opisal župan Richard von Weizsäcker. Ko je leta 1989 berlinski zid padel in je zahodnonemški kancler Kohl zakorakal skozi vrata proti vzhodnonemškemu predsedniku vlade Modrowu, so vrata simbolizirala svobodo in složnost mesta. In kljub skeptikom je to mogoče začutiti še danes, ko so časi trajne in spranega džinsa že davno mimo, pred vrati pa številni, ki o Berlinu še nekaj let niso vedeli veliko, zdaj pa upajo na nov, do življenja prijaznejši začetek. Kdo ve, morda še bolj zaradi božičnega vzdušja?
