Trubarjevi časi in kraji

Slovenska Wikipedija takole poroča o Primožu Trubarju: »Rodil se je julija v letu 1508 ali 1509 na Rašici pri Velikih Laščah oziroma v neposredni bližini vasi. Kraja in datuma rojstva se ne da zagotovo določiti, ker krstnih matičnih knjig takrat še niso poznali; uporabljali pa so tudi staro koledarsko štetje. Ni bil rojen na lokaciji mlina, kjer je danes muzej, ampak v nekdanjem Šklopovem mlinu, ki je stal vsaj 400 metrov vstran, više ob istem potoku. Ostanke tega so lastniki v zadnjih letih podrli. Po očetu se je pisal Malnar (mlinar), Truber oziroma izvorno Trobar pa se je pisala njegova mati. Primož je ta priimek prevzel najpozneje leta 1526. Od leta 1528 naprej se je v pismih dosledno podpisoval Truber, in ne Trubar.«

Po raznih krizah 15. stoletja je bil politični, družbeni in kulturni položaj Slovencev kaj slab. Kot pravi zgodovinar Mirko Rupel, tudi avtor monografije o Primožu Trubarju, so ljudje živeli v sestavu tuje države, vrh tega pa so bili razkosani na več dežel z bolj ali manj ločenim političnim življenjem. Zato so bili brez zavesti lastne državnosti in tudi zavesti slovenske skupnosti ni bilo prav veliko. Skoraj vsi so pripadali kmečkemu stanu, a za kmeta življenje ni bilo lahko. Zaradi razpadanja starih zadrug so se delile kmetije, nastajalo je kajžarstvo. Mnogi kmetje so se zatekali v mesta ali iskali zaslužka v rudnikih in fužinah, drugi so se lotevali drobne trgovine in tovorništva. Rodil se je kmečki proletariat. Kmete je še najbolj prizadel razmah denarnega gospodarstva, ker jih je zemljiški gospod zdaj laže izkoriščal kot prej. Svobodnjakov je bilo zmeraj manj, izoblikoval se je en sam stan kmečkih podložnikov. Ko je zemljiški gospod dobil v svoje roke še višje sodstvo, je kmet postal brezpraven in se je zaman skliceval na svoje pravice, torej na staro pravdo.

»Mimo domačih izkoriščevalcev je moral slovenski človek prenašati še turške napade,« meni Mirko Rupel. »Kadar so pridrveli Turki, se je plemič skril v utrjeni grad, meščan se je zatekel za mestno obzidje, kmet pa si je moral pomagati sam. Srečen je bil, če je odnesel golo življenje. Bolje kakor njemu se je godilo meščanu. Vendar so v začetku novega veka tudi mesta občutila splošno krizo. Zaradi turških vojnih uspehov je čedalje bolj slabela trgovina, obrt je nazadovala. Ko so se pojavili tuji, bogatejši trgovci, se domačini z njimi niso mogli kosati. Tudi nasprotovati jim niso mogli, upirati so si upali kvečjemu kmečki obrti in trgovini.«

Razmere v Cerkvi niso bile razveseljive, večji del slovenskega ozemlja je pripadal cerkvenopravnim okolišem s središči na tujem. Ko je bila leta 1461 ustanovljena ljubljanska škofija, ni dobila sklenjenega ozemlja, temveč je obsegala na Kranjskem deset, na Štajerskem štiri, na Koroškem dve fari. Kakor drugod je tudi na Slovenskem Cerkev propadala. Duhovščina se je vdajala posvetnemu življenju, se gnala za dobičkom in pri tem najbolj obirala kmeta.

Mirko Rupel pravi, da so številni tuji priseljenci, zlasti Nemci, čedalje bolj širili nemški jezik, tako da je ta postajal namesto latinščine uradni jezik, pa tudi občevalno sredstvo višjih slojev. Slovenščina, jezik podložnih kmetov, je izgubljala ceno, in nič čudnega, če tudi redki izobraženci slovenskega rodu niso čutili ne dolžnosti do negovanja maternega jezika ne potrebe po slovstvu v tem jeziku.

Slovensko ljudstvo, uboga gmajna

»Slovstvenega izročila ni bilo, zakaj rokopisni drobci, kar se jih je ohranilo od Brižinskih spomenikov dalje, ne dopuščajo, da bi sklepali o kakšni pismeni tradiciji niti za cerkveno rabo,« pravi Mirko Rupel. »In vendar je bila cerkev še najbolj poklicana, da bi povzdignila slovenščino med pismene jezike, saj je od stoletja do stoletja rasla potreba, da bi se vsaj najnujnejša nabožna besedila ustalila v ljudskem jeziku. To se pri nas ni zgodilo. Tudi ustanovitev ljubljanske škofije ni prinesla spremembe starega nazora, da slovenščina ni za knjižno rabo, čeprav je to bila prva slovenska škofija z domačimi škofi.«

Splošna kulturna raven, ki sta jo pri nas posredovali latinščina in nemščina, ni bila posebno visoka. Tudi šolstvo je bilo slabo razvito in je služilo predvsem Cerkvi. Tiskarne ni bilo nobene, ker po njej ni bilo potrebe.

Slovensko ljudstvo je bilo res uboga gmajna, zapuščeno, zaostalo in brez kulture. Zato se mu ni obetala lepa prihodnost. Rešiti ga je mogla le sprememba žalostnih razmer. To spremembo so prinesle politične in družbene zahteve kmečkih upornikov in kulturno prizadevanje, ki je izviralo iz reformacije. In prvi slovenski reformator je bil Primož Trubar, ki se je rodil sredi gričevnate in gozdne pokrajine, kjer leži vas Rašica.

Vas je kakšnih trideset kilometrov južno od Ljubljane. »Že v 16. stoletju se ni mogla ponašati z veliko prebivalci, saj je štela vsega trinajst kmetij,« je zapisal Mirko Rupel. »Vasica se je stisnila v klanec, ker je pod njo tekla majhna reka in rada poplavljala bližnje travnike. Tudi reka nosi ime Rašica; dobila ga je po rakah, lesenih opažih ali koritih iz desk, ki so branili, da voda ni pronicala, in ime posodila naselbini. Sploh pa ta rečica ni kar tako, čeprav teče po kraškem svetu. Njena vodna moč je bila od nekdaj zelo pripravna za pogon. Tako so pod vasjo klopotali kar trije ali celo štirje mlini ter mleli za bližnje in še bolj za daljne sosede. Proti vzhodu se začenja Suha krajina in že njeno ime nakazuje, da nima pripravnih voda, da bi gnale mlinska kolesa.«

Na koncu vasi je na vrhu klanca stala podružnična cerkvica sv. Jerneja, neznatnejša od današnje. Pripadala je fari v Škocjanu, ki so jo ustanovili leta 1260. Vasici so gospodovali mogočni Turjačani, ki so imeli malo bolj severno trden in ponosen grad in daleč naokrog velika posestva. Vas Rašica v starih časih ni bila tako v zatišju kot danes, pred pol stoletja je bila precej prometen kraj. Prav skoznjo je namreč držala pomembna trgovska pot s Hrvaške in Dolenjske čez Bloke proti morju.