Zasluge za to, da so hibridi danes resna in ne eksotična alternativa klasičnim avtomobilom, lahko pripišemo Toyoti. Če se starešine v visokem tokijskem Toyotinem poslovnem templju leta 1995 ne bi odločili, kot so se, jih danes na cestah zagotovo (še) ne bi bilo. V našem podaljšanem preizkusu smo ugotavljali, katere so največje prednosti in slabosti hibridnega pogona.
Preizkus v različnih vlogah
Medtem ko je Toyota dve desetletji gradila svojo hibridno zgodbo, se je spremenilo marsikaj. Kar se tehnike tiče, so močno izboljšali čistost in uglajenost delovanja dizelskih motorjev, pri bencinskih pa precej povečali energetsko učinkovitost. Vsak ima svoje prednosti in slabosti, pred odločitvijo, kateri je pravi za nas, pa se je prav vprašati predvsem, kakšne so naše najpogostejše poti in kakšen vozniški slog, saj se s tema podatkoma lažje spopademo z raznoliko ponudbo na trgu. Če večino kilometrov naredimo po avtocestah pri visokih potovalnih hitrostih, je jasno, da so prava izbira dizelski modeli, pri večinoma mestni vožnji in še bolj pri tisti po regionalnih cestah, kjer so hitrosti občutno nižje, pa je slika lahko precej drugačna.
Hibridnega aurisa smo v podaljšanem testu preskusili v različnih vlogah, spoprijel se je z dolgimi potovalnimi kilometri, se smukal v urbanem okolju, stal v jutranjih in popoldanskih kolonah ter požiral ovinke po regionalnih poteh. Aurisa touring sports hybrida poganjata dva pogonska agregata, bencinski štirivaljnik s 73 kW (99 KM) moči ter elektromotor z nazivno napetostjo 650 V in močjo 60 kW (82 KM), ki energijo črpa iz 28-celične nikelj-kovinsko-hibridne baterije s kapaciteto 6,5 amperske ure. Prenos moči se iz enega ali drugega vira ter seveda skupaj na sprednji kolesni par pretvarja prek električnega brezstopenjskega samodejnega menjalnika E-CVT, skupne moči je 99 kW (136 KM).
Zavidljivo nizka poraba
Na papirju in v praksi je moči dovolj za zelo različne avtomobilske delovne obveznosti, a vseeno se v nekaterih primerih izkaže bolje kot v drugih. Če gledamo skozi povprečno porabo goriva, se hibridni auris nadpovprečno dobro počuti na mestno-primestnih poteh in vožnjah, ki večinoma potekajo po regionalnih cestah. Podali smo se tudi v jutranje in popoldanske konice, v katerih smo preživeli skoraj tri ure in prevozili dobrih 100 kilometrov, potovalni računalnik pa je pri vožnji pokazal povprečno porabo 3,9 l/100 km. Rezultat je seveda zelo dober, še posebno če upoštevamo, da smo vozili z običajnim vozniškim slogom in se nismo dodatno trudili voziti varčno, klimatska naprava pa je bila vključena na avtomatsko delovanje.
Ker imajo hibridi praviloma najmanj prednosti pri visokih avtocestnih hitrostih, smo tem kilometrom namenili posebno pozornost. Na relaciji Ljubljana–Portorož in pri najvišji avtocestni hitrosti 130 km/h je auris praviloma porabil od 5,4 do 5,5 l/100 km. Naloženega s štirimi potniki in prtljago smo ga pognali tudi po nemški avtocesti in ga na dolgi poti dlje vozili s hitrostjo od 160 do 170 km/h, v tem primeru je računalnik pokazal povprečno porabo 6,4 l/100 km. Tudi avtocestna rezultata dokazujeta, kako velik napredek je naredila toyota pri hibridnem pogonu, saj takih rezultatov prvi prius ni zmogel. Po nekoliko daljši in načrtno vsestransko premišljeni uporabi hibridnega aurisa pa velja med mestnimi in primestnimi vožnjami poudariti njegovo tiho in lahkotno delovanje, saj se prav po tem še najizraziteje loči od bencinskih in še bolj dizelskih tekmecev.