Seveda Boris Radanovič iz ljubljanskih Murgel nima toliko let, pa vendar ni ta visoka številka nič manj osupljiva, saj ima možakar v svoji zbirki prav toliko motorjev oziroma mopedov. In vsi po vrsti imajo kje na ogrodju zapisano ime koprske tovarne, ki je še niti ne tako nedavno pomenila pojem slovenskega motoroznanstva, inovativnosti in podjetnosti. »Tomos je bil na vrhuncu slave po vseh kriterijih primerljiv ali celo pred najbolj zvenečimi imeni izdelovalcev motociklov,« pove Boris, medtem ko iz svojih dveh garaž postavlja na ogled impresivni cvetober slovenske motoristične zgodovine.
Križni vijaki nimajo tu kaj iskati
V popoldanskem aprilskem soncu se lepotci, ki so jih v čas nekdanje slave in blišča obnovile spretne in pridne roke njihovega skrbnika, bleščijo v vsem sijaju. Mimoidočim, ki se tisti čas po Poti spominov in tovarištva sprehajajo mimo nas, se lahko glede na pot, po kateri stopajo, in glede na to, kaj uzrejo njihove oči, upravičeno zazdi, da so stopili v časovni stroj. »Motorje obnavljam že dobrih dvajset let,« na moje poizvedovanje o tem, kaj ga žene v ta neobičajni hobi, pove Boris in že v naslednjem stavku nehote pojasni, čemu prav Tomos. »To je moja mladost,« mežikajočih oči, ki jih ne moti toliko močno spomladansko sonce, ampak zloščeni in s kromom ozaljšani dvokolesni lepotci, ki v takem vremenu in po dolgi zimi kar kličejo po avanturi, na kratko povzame mojster.
Teh pa s temi obnovljenimi motorji v vseh teh letih nikakor ni bilo malo. »Z electronicom 90,« pokaže na zeleni moped, katerega obilice kroma se ne bi branil niti kakšen ameriški cadillac iz sedemdesetih, in nadaljuje, »sem se peljal na hrvaško obalo in še kam.« Seveda ob tem ne pozabi ponosno povedati, da je prav za ta motor na srečanju zbirateljev tomosov dobil naslov najlepšega.
A pri takšnih tekmovanjih ne gre zgolj za lišpanje, ampak predvsem približevanje izvirnikom: »Tudi odtenki barve morajo biti takšni kot nekoč, da o vijakih niti ne govorim,« o pikolovskih kriterijih sojenja razlaga njihov veteran. Križni vijaki? Pred štiridesetimi leti in več? Ha, ne bo šlo!
Iz motorista v vlogo mopedista
Kakor koli že, potovanja s takšnimi motorji so nekaj posebnega, saj mora voznik narediti preklop v glavi. »Če se človek želi peljati varno, se mora odreči vlogi motorista in se vživeti v vlogo mopedista,« pojasnjuje Boris. Kajti, čeprav gre za motorje z močjo in delovno prostornino, zaradi česar je treba imeti vozniški izpit kategorije A, se z njimi v praksi ni priporočljivo voziti tako kot z običajnim dvokolesnikom. »Veš, ne bi se vozil po sredini ceste, kakor bi se kot motorist moral, ampak bi se raje držal roba vozišča,« posebno mentaliteto vožnje ponazori mopedist.
Boris je polnokrvni entuziast, ki z vsako minuto najinega pogovora postopoma, kakor pri slojih čebule, razkriva navdušenje in strast do tega, kar počne. »Nekateri imajo veliko prostora, orodja in časa, pa jim je obnavljanje odveč, drugi pa imajo skromno delavnico in delajo izvrstno,« razpon zbirateljev in obnoviteljev opiše Ljubljančan, pri čemer je glede na iskrico v očeh in njegovo natrpano garažno delavnico, kjer oko kar bega od ogrodja do ogrodja, od dela do dela, od ene fotografije do druge, seveda jasno, da se prišteva v zadnjo skupino.
»Odmakni motor, gledam televizijo«
Že iskanje motorjev in njihovih sestavnih delov je detektivsko in velikokrat mukotrpno delo, ki zahteva veliko angažiranja in seveda denarja. »Ta dva kovčka,« pokaže na nevpadljiva kosa plastike, »staneta 200 evrov, a brez njiju bi bila obnova hipija nemogoča.« Seveda pri tem nima v mislih kakega zakajenca iz šestdesetih let, ampak tomosa apn 4 H, kjer je zadnja črka okrajšava za ime hippie.
Največ delov in motorjev se najde na območju nekdanje skupne države, kar je logično, saj so bili izdelki te tovarne v časih rajnke Jugoslavije svojevrstni, simbolni, pa tudi povsem konkretni in skoraj vsakomur dostopni povezovalec republik, krajev in ljudi. »Marsikje se še danes prevažajo s pravimi Tomosovimi starinami,« pravi Boris, ki o cenah svojih ljubljenčkov govori v zelo neoprijemljivih razponih.
»Mnogo teh motorjev zame nima neke točno določene cene, saj imajo veliko sentimentalno vrednost, tako kot denimo tale avtomatik.« Vendar o relativnosti določanja vrednosti obnavljanja še največ povedo motorji in njihove zgodbe. Popolnoma obnovljenega sinje modrega avtomatika letnik 1973, ki se v popoldanskem soncu dobrika v svojem polnem sijaju, je naredil za svojega očeta, ko se je ta upokojil. »Takšnega si je kupil za drugo ali tretjo plačo, zato se mi je zdela dobra ideja, da bi ga obnovil.«
Iz zarjavele kripe je po napornih urah, preživetih v delavnici in na terenu, nastala mojstrovina, a ko je Boris očetu posnetek mladosti postavil pred televizor, mu je ta nezainteresirano dejal: »Kaj pa je to? Odmakni motor, kaj ne vidiš, da gledam televizijo.«
