Tek za življenjem

To je tragedija nedojemljivih razsežnosti, to je poslednji tek za življenjem. Neznano število ljudi, in vedno več jih je, beži pred vojno, hočejo ubežati smrti, dasiravno je pot do svobode velika neznanka. Zadnjič sem na televiziji gledala pričanje 17-letnega fanta iz Afganistana, ki je prispel na otok Kos. Tako opisuje: »To ni bilo življenje, v državi ni bilo varno ostati niti en sam dan več. Verjamem, da ljudje težko razumejo, kako nam je, kako je, ko ti pred očmi ubijejo vso družino, pa ne razumeš, zakaj. In ko veš, da si ti naslednji na vrsti. Ne vem, koliko časa nisem nič jedel niti si nisem upal zatisniti očesa. Odločil sem se za pot, realno sem vedel, da je lahko tudi moja zadnja. Zdaj sem tukaj in sem srečen, upam, da mi bodo lahko pomagali. Še vedno verjamem v dobre ljudi. Tudi jaz sem samo človek.«

V Sredozemskem morju je umrlo že več kot 2500 ljudi, kar je v Evropi leta 2015 preprosto nedojemljivo. Ali pač tudi ne. Morda je to res poslednji signal, da smo za oblastnike nepotrebne smeti. Kako drugače je moč razumeti neodzivnost Evropske unije ob takšnem navalu ubežnikov, ob tako velikih tragedijah, ki jih spremljajo, to so nezaslišane razsežnosti današnjega časa.

Zdaj je zavrelo še v Makedoniji, ki je zaradi veliko beguncev na južni in severni meji razglasila izredne razmere. Po poročanju se že dogajajo prvi izgredi, zato je na mejo z Grčijo poslala vojaške enote. Med Grčijo in Makedonijo, na tako imenovani nikogaršnji zemlji, je ujetih več tisoč ubežnikov iz Azije, Afrike in z Bližnjega vzhoda, makedonska policija pa v državo spušča samo še manjše skupine brezdomcev. Na železniški postaji v Gevgeliji, kjer naj bi bilo okoli 2000 beguncev, otroci spijo kar med železniškimi tiri. Ljudje so brez hrane, vode in nimajo osnovnih sanitarnih razmer. Ženske rojevajo po poti, same, ste to videli? Čakajo na prostor v vlakih in od tam naj bi šli zopet naprej, v obljubljeno deželo. Ampak, kam zaboga, kam naprej? Kje pa je ta dežela?

Jure Poglajen in David Zorko, mlada slovenska zdravnika, sta se kot prostovoljca odpravila na grški otok Lezbos. Obložila sta se z najnujnejšo opremo in se odpeljala pomagat beguncem iz Afganistana in Sirije. Zato vse Slovenke in Slovence, ki zelo radi dopustujejo po grških otokih, pozivata, naj, če prihajajo v kraje, kjer so begunci, mislijo tudi na njih in v svoj kovček dajo kakšno stvar za tiste, ki nimajo ničesar. Ljudje potrebujejo hrano, oblačila, sanitetni material, ljudje potrebujejo vse. Tako je zdravnik Zorko za televizijo povedal: »Kdor gre v kraje, kamor prihajajo begunci, naj napolni kovčke do dovoljene teže s stvarmi, ki jih ne potrebuje več. Prostovoljci se zelo trudijo, žal pa so ljudje večinoma ignorantski, kaj šele EU in njene organizacije. Samo včeraj je na Lezbos prišlo 2000 novih beguncev. Če bi vsak turist vsaj malo pomagal, bi bilo tem ljudem veliko laže.« Povedal je še, da je ignoranca Evrope nezaslišana, da tukaj tudi ni zdravnikov brez meja, so pa posamezni prostovoljci in nevladne organizacije, ki pomagajo po svojih močeh. Svetovni mediji že pozivajo ljudi k pomoči beguncem.

Ja, verjeti v dobro. Verjeti v več, kot je človek danes vreden. Verjeti v sočloveka. Verjeti v svobodo. In jo – imeti.