Sveta Helena, otoček v južnem Atlantiku, kjer je veliki francoski vojskovodja Napoleon Bonaparte preživel zadnja leta svojega življenja, sanja o svetli turistični prihodnosti. Težava je le, da (še) nima infrastrukture za večji pritok turistov: na njem stoji le ena banka, bankomatov ni, prav tako ni mobilne telefonije. Do otoka, ki spada pod okrilje Velike Britanije, se trenutno lahko pride le po morju: iz južnoafriškega Cape Towna vsake tri tedne odpluje ladja, ki do Svete Helene pluje dolgih pet dni.
Osamljena Helena
Ker je otok tako odročen, ga na leto obišče le 1500 turistov. A v lokalnem turističnem uradu upajo, da se bo to spremenilo prihodnje leto, ko bodo na njem odprli prvo letališče. Februarja 2016 bodo iz Johannesburga na otok začela leteli prva letala, ki bodo za pot potrebovala samo štiri ure in pol. Direktorica turističnega urada Cathy Alberts računa, da bodo na leto sprejeli okoli 30.000 tujih gostov in postali finančno neodvisni. Sveta Helena, ki leži na pol poti med Afriko in Južno Ameriko, se za preživetje zanaša na Britanijo, ki ji za to nameni 83 milijonov evrov na leto.
Vsi pa niso tako navdušeni nad turizmom. Misel na množice obiskovalcev, ki si bodo ogledovali Napoleonovo zadnje bivališče, kjer je umrl 5. maja 1821, in pohajkovali po slikoviti vulkanski pokrajini, skrbi marsikaterega med 4200 prebivalci Svete Helene, ki se bojijo, da otok ne bo prenesel takšnega navala turistov. »Lahko si predstavljate, kakšna gneča bo na cestah,« pravi gradbenik Niall O'Keefe. Lokalni politiki pa menijo, da se spremembe ne bodo zgodile tako hitro. »Čez deset let bo Sveta Helena postala živahnejša, tukaj bo več ljudi, več restavracij, več trgovin,« pravi guverner Mark Capes. »A to ne bo veliki pok, ne bo se zgodilo kar čez noč.«
Svet prihaja
Otoški hotelirji se zavzemajo, da bi letalsko linijo odprli tudi iz Britanije, od koder je že zdaj največ gostov. »Z dvema poletoma na teden pa bomo morali povečati hotelske kapacitete,« poudarja otoški finančnik Dax Richards. Na Sveti Heleni je trenutno le 85 hotelskih postelj in še nekaj apartmajev.
Postelje pa so le del problema. Zaradi odmaknjenosti in odvisnosti od Britanije je otoška infrastruktura precej neurejena. Nekateri se bojijo, da bodo turisti razočarani nad neprofesionalnimi storitvami in smetmi v jarkih in da bodo nezadovoljstvo izražali na znanih popotniških spletnih straneh.
Drugi pa se bojijo nečesa še hujšega; da bo otok izgubil dušo. »Upam, da ne bomo izgubili svoje povezanosti, svojega čuta za solidarnost,« skrbi turističnega vodnika Basila Georgea. Gradnja letališča je že zdaj zmotila tamkajšnji mir, pri čemer so morali gradbeniki odstraniti tudi del gore in s kamenjem zapolniti manjšo dolino. Letališka steza, dolga 1950 metrov in široka 45 metrov, se konča z dramatičnim 300 metrov globokim prepadom. Gradnja je Britanijo stala 350 milijonov evrov, v projekt pa je spadala tudi ureditev 14-kilometrske ceste, ki bo letališče povezovala z glavnim mestom Jamestownom, kjer gradijo nov pomol.
Pred pristankom prvega potniškega letala bodo na otoku vklopili tudi mobilno telefonsko omrežje, kar bo še ena velika sprememba. Kar koli si že mislijo prebivalci, bodo kmalu morali sprejeti neizogibno dejstvo, da bo Sveta Helena po letih osame postala del sodobnega sveta.
