Subvencije za manj vode

Pozeba in suša le na videz ne gresta skupaj. V resnici pa po podatkih agrometeorološke službe vode v podzemlju hudo primanjkuje. Niti marca niti aprila ni bilo kaj prida dežja. Pri nas se vsi večji kmetje izogibajo z namakanjem. Hvala bogu je Slovenija med najbolj vodnatimi deželami v Evropi, toda kot opažajo klimatologi, se lahko stvari kaj hitro obrnejo. A poglejmo, kako se proti suši borijo na drugem koncu sveta.

V kraju Clovis s 37.000 prebivalci na skrajnem vzhodu ameriške zvezne države Nova Mehika so se suše lotili na svojevrsten način. Vodstvo pretežno ruralne skupnosti kmetov in servisnih služb kmetovanja se je odločili kmetom plačati nekakšno subvencijo, če ne zalivajo svojih posejanih kultur. Njihov odgovor na manj vode je zalivaj manj, v angleščini se celo rima less water : water less.

Tisoč dolarjev na hektar

Zveni naravnost noro, toda ideja temelji na nekaterih agronomskih dognanjih, ki so znana tudi nam v Sloveniji.
Vodstvo skupnosti je skupaj s strokovnjaki namreč ocenilo, da vojne s sušo dolgoročno ne bodo dobili. Zlasti ne zato, ker so kmetje do zdaj sadili donosne, a tudi zelo zahtevne kulturne rastline, ki potrebujejo veliko vode, denimo koruza.

Oblast je kmetom obljubila 1000 dolarjev na hektar, če nehajo zalivati. Tako jih poskuša prepričati, da bi opustili zahtevne in za sušna okolja neprimerne poljščine in začeli kmetovati suši primerno. Kar pomeni, da bi sadili oziroma sejali rastline, ki znajo izkoristiti vlago, skrito v zemlji.

Glede na poročilo zveznega središča za sušo (U. S. Drought Monitor) stalna suša v državi Nova Mehika vsako leto močno prizadene 1,3 milijona prebivalstva. V Clovisu za namakanje iz edinega vodnega sistema vsako leto porabijo kar 93 odstotkov vseh vodnih virov, kar je seveda smrtno nevarno, zato so morali ustvariti načrt B.

Sušno kmetovanje

S finančno podporo se bodo lahko kmetje počasi preusmerili v do okolja prijazno kmetovanje, kar pomeni, da upoštevajo vse značilnosti okolja, v katerem kmetujejo. Rezultat tovrstne politike bo ohranitev do okolja prijaznih kmetij, ki bodo tako ustvarile konkurenčno prednost. Toda kako? Denar za potrebno postopno preusmeritev zagotavlja Center za ohranjanje naravnih virov omenjenega državnega središča za kmetijstvo.

Glede na pomanjkanje vode in v okviru podnebnih sprememb so bili ameriški kmetje na nekaterih območjih že prisiljeni spremeniti način pridelave in zamenjati kulture.

Mike Nichols iz Seattla, denimo, že vrsto let prideluje žito na način sušnega kmetovanja. Podobno se da pridelovati paradižnik in drugo zelenjavo.

Tehnologija ni nova, ne nazadnje v Sredozemlju kmetje že tisočletja pridelujejo oljke, grozdje in druge sladke sadeže enako, na sušni način. Druge možnosti niso niti nikoli imeli. To pomeni, da bi se mogli prav od teh kmetov učiti. Tehnika sušne pridelave pravzaprav intenzivira sokove in sladkorje v grozdju, figah in drugem sadju. Ne nazadnje je nagrajeno vino iz Kalifornije leta 1976 v Parizu prišlo prav s sušnega območja.

Seveda to ne pomeni, da bodo kmetje z novim načinom pridelave sušo odgnali, toda trpijo prav zaradi stoodstotne odvisnosti od vode, namakanja in vsako leto znova trepetajo, ali bo dež namočil zemljo in napolnil rezervoarje ali ne. Sušno kmetovanje z izbrano kulturo pa je prilagajanje v naprej, ki dovoljuje tudi kakšno hudo sušno leto, nekaj vseeno zraste.

Seveda niso vsi kmetje v Clovisu pripravljeni sprejeti novega načina pridelave, zlasti zato, ker so pred 20 leti sklenili zgraditi vodovod iz 160 kilometrov oddaljenega rezervoarja Ute, v kar naj bi vložili 80 milijonov dolarjev. Sušno kmetovanje je torej alternativa alternative.

Tudi v Sloveniji smo karto o primernih posevkih na posameznih kmetijskih površinah oziroma lokacijah po državi dobili komaj pred dvema letoma. Koruza, denimo, ni nikoli spadala na Krško polje, kjer je zemlja peščena in je skoraj vsako leto od junija suša.