Stvari se spreminjajo. Na slabše

Medtem ko se prvi sindikalist v domovini, no, bržčas je drugi, Branimir Štrukelj, bori za pravice svojega ceha, to je zvišanje plač, napredovanj itd., šolniki že vijejo roke nad vsemi novostmi, ki naj jih sicer sploh ne bi bilo in s katerimi se hočeš nočeš morajo spopadati v začetku šolskega leta. Zasuti z administracijo, saj veste, kakšno, izgubljajo energijo in čas, ki bi sicer moral biti namenjen šolarjem. Ampak to so že stare zgodbe. Včasih, ko mi kakšna kolegica pripoveduje šolske zgodbe svojih otrok, resnično ne morem verjeti, s kolikšno hitrostjo se stvari spreminjajo – na slabše. No, a propo zgornjemu: zadnjič sem po televiziji gledala otroke, stare sedem, osem let, ki so bili v šoli v naravi na kmetiji. Sirote, kako so se čudili kravam, putkam, pujsom in kar se tega živalskega carstva še premika tam naokoli. Putk so se bali, one pa njih. Očarani nad kravami (pazite, na današnjih kmetijah imajo tudi one masažni salon, prav zares) so jeli modrovati, kaj krave počno v življenju, čemu sploh so, se pridušali, da seno ni prav nič okusno, da imamo krave zato, da odrastejo, nekdo se je spomnil, da dajo tudi mleko, a na srečo otročki še ne vedo, da je njihova usoda povsem jasna in klavrna. Bili so prav smešni, držali so se za noske, kajti vonj pač ni najbolj očarljiv, a bistvo je drugje: da je večina njih, mestnih otrok, prvič v živo videla popolnoma vsakdanje živali, od katerih pridobivamo dnevno hrano. Hm, kar hudo.

Nekajkrat sem se že namenila, da napišem, kako preprosto je bilo pravzaprav v naših letih hoditi v osnovno šolo. Kako organizirani smo bili, pa čeprav na podeželski šoli, po zdravorazumski pameti. Zdaj je pravi trenutek, kajti danes gostimo Karin Boller, učiteljico iz Švice, ki jo je življenje pripeljalo v Bolivijo. In ko sem brala, kako tam daleč teče pouk, sem se spomnila, kako blizu je pravzaprav lahko svet v razumu. Seveda se vsega ne spomnim, ampak v mali torbi je bilo spravljeno vse, učbeniki se niso menjavali vsako leto, kakšen je zdržal tudi desetletje, tečaji – ne, vozakanje na vse konce in kraje po najrazličnejših aktivnostih – tudi ne. Roditeljski sestanki tri ure – ne. Vedeli pa smo, kaj je pomoč sošolcem, kajti vsakdo je bil zadolžen za koga, ki mu snov ni šla najbolje, hočem izrecno povedati, da smo za to delo bili odgovorni šolarji, in ne učitelj, specialni pedagogi itd., tako kot je danes. Vedeli smo tudi, kaj je korenje in kaj solata, od kod ta čudež zraste, kajti vsak četrti razred je bil pristojen za šolski vrt, na katerem smo pridelovali zelenjavo za potrebe šolske malice (jasno, da je ni bilo dovolj), ampak delali smo z razlogom. Ravnatelj osebno pa je naše delo kontroliral in z nami tudi sodeloval. Potem se spomnim, da smo bili šolarji veliko skupaj: pobirali sadeže po plantažah, storže v gozdu, pogozdovali, kuhali marmelado v šoli, torej se učili delati in preživeti. Da ne pozabim: vsak peti razred je bil zadolžen za skrb starejših in osamljenih vaščanov. Razdeljeni smo bili po manjših skupinah in hodili pomagat ljudem po vaseh. Nikoli ne bom pozabila, kako srečna je bila neka gospa, ki je živela sama, daleč proč od drugih brez vode in elektrike. Ne vem, ali smo ji bili res v kakšno hudo pomoč, ampak vsakokrat nas je nagradila s kosom kruha ali kakšnim prav kislim jabolkom. Dala nam je zadnje, kar je imela.

Danes pa nam Karin Boller, učiteljica v La Pazu, kjer je ustanovila Mavrično šolo, pripoveduje, kako šolarji živijo tam: »Povezovanje in razvijanje sposobnosti sobivanja sta največji vrednoti andske družbe in po mojem najlepše, česar se lahko od njih naučimo.« Razloži prakso trdnega povezovanja, imenovano botrstvo: »Vsi se poznamo, starejši otroci skrbijo za mlajše, temu rečemo botri. To je v Andih sveta institucija, izjemno pomemben družbeni odnos.« Razloži produktivno šolo, preberite, kaj to pomeni, predvsem pa poudarja čudovite medosebne odnose in delo v naravi. »Lepo je delati v takem svobodnem, živem okolju, polnem navdušenja.« In naposled preseneti. Ko je pred kratkim odšla na obisk v Švico, je bila presenečena nad pravkar uveljavljenim šolskim sistemom. Ugotovila je, da se mora od njih še kaj naučiti: »Kako vključiti v izobraževanje otrokova čustva, srce.« Ja, lahko se samo strinjamo z njo, izobraževanje mora povezati glavo, roke in srce. Kjer koli na tem svetu in kadar koli. Za vse življenje.