Minule dni sem bolj ali manj preživela v postelji. Zbujala sem se z zamašenim nosom in solznimi očmi, viroza pač, ki jo je bilo treba preležati. Pod vplivom tablet proti glavobolu sem se v enem od teh večerov vseeno toliko spravila k sebi, da sva postavila smrečico. »Iiiii, samo še špica manjka, in je to to,« sem vzkliknila, ko sva – prvič skupaj – prižgala lučke. »Jo grem iskat,« je odvrnil in me poljubil na čelo.
Ko se je vrnil v sobo, sem spet dobila solzne oči. Pa ne zaradi prehlada. »Da bo tudi tvoja mami praznovala z nama,« je pojasnil, čeprav mu ni bilo treba, ker sem razumela pomen. Na špici je bil namreč pritrjen bel metuljček, ki jih vedno pripnem vrtnicam, ki jih nesem na mamičin grob. Potem sva obesila še dve kroglici, prav tako z metuljčkoma, in smrečica je bila popolna. Ker je najina. Ker sem z njim srečna in pomirjena, kot nisem bila že leta. Če sploh kdaj.
»Vidva samo uživajta in bodita v tem steklenem zvončku kar se da dolgo,« mi je rekla Martina, ko sva se pogovarjali o tem, kako zaljubljena sem v njenega bratca. Primerjava mi je bila všeč, ker je zelo realna, četudi z malce grenkim pridihom. A takšno je tudi življenje.
Seveda sem srečna, da mi je sploh dano doživeti takšno zvezo. A kdor misli, da me nikoli več ni strah, da bom še kdaj trpela, se krepko moti. Nič ni samoumevno, za vsak odnos se je treba truditi. Na začetku to ni težko, kako trden je odnos, pa se pokaže šele, ko pridejo preizkušnje. In te pridejo, zagotovo.
Tako kot slehernik se kdaj pa kdaj tudi jaz vprašam, ali to res lahko traja. Pridejo trenutki, ko zaradi preveč razmišljanja celo podležem tem dvomom in sem v nekakšnem krču, čeprav mi on ni dal niti enega pravega razloga za to. »Najbrž bova morala to vzeti v zakup. Da se bo to, da sva startala tako hitro, čeprav se sploh ne poznava zelo dobro, nekje pokazalo,« sem mu rekla zjutraj, ko sem mu poskušala razložiti, zakaj sem na trenutke odsotna.
Vem, da se bo stekleni zvonček sčasoma razbil. Vsakdanje težavice bodo prej ali slej poskrbele za razpoke, in če dodamo še malce strahu, ki sva ga – vsak zase – pridelala v prejšnjih zvezah, smo tam. Verjamem pa, da bova do takrat že toliko povezana, da se bova znala boriti z vsemi viharji, ki jih prinaša življenje. In šele temu se zares reče ljubezen. Pred njo je gola zaljubljenost, ki jo bolj ali manj intenzivno doživljamo vsi. Upam pa si trditi, da ima to, kar je med nama, vse predispozicije za to, da preraste v nekaj več. Čutim, da bo tako. In takrat zvončka sploh ne bova več potrebovala.
