Starši naj najstniku 
ne vsiljujejo 
svojih želja

Tega bi se tudi oblikovalci šolskega sistema morali bolj zavedati, če ne želijo iz mladih soustvarjati slabičev z opranimi možgani, osredotočenimi le na denar in užitke. Izbira šole oziroma programa, ki ti omogoči pošteno služenje denarja, je ena ključnih prelomnic, zato smo o tem spregovorili s predstavnico ministrstva za šolstvo Elviro Šušmelj in ravnateljico gimnazije Špelo Škof Urh. Po Jungu sta sicer bolj kot kurikul pomembni učiteljeva sposobnost čustvovanja in toplina, a učenca osebnostno zaznamujejo tudi vsebina snovi ter veščine, ki se jih nauči med šolanjem. S tem, kdo sploh predlaga in potrjuje določene programe za srednje šole in gimnazije, nas je seznanila Elvira Šušmelj, generalna direktorica direktorata za srednje in visoko šolstvo ter izobraževanje odraslih pri ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport.

Najstarejši so gimnazijski programi

Po njenih besedah so izobraževalni programi živi oziroma jih nenehno prenavljajo in posodabljajo: »Tako je denimo decembra 2015 na predlog pristojnega strokovnega sveta ministrica sprejela sedem novih in šest prenovljenih izobraževalnih programov; izvajati jih bodo začeli s šolskim letom 16/17.« Za najstarejše, ki še vedno potekajo – vse od šolskega leta 98/99 do danes – veljajo gimnazijski, današnje programe poklicnega in strokovnega izobraževanja pa so začeli izvajati s šolskim letom 2008/2009 oziroma kasneje.

Spremembe vsebin lahko doseže tudi kdo zunaj šolskega sistema. »Drugi predlagatelji, ki želijo uvrstiti na pristojni strokovni svet v obravnavo in sprejem posamezen element programa, ki se izvaja kot izobraževalni ali vzgojni program javne službe, pošljejo svoj predlog pristojnemu javnemu zavodu. Ta ga predlaga za obravnavo na strokovnih svetih, če je v skladu z zakonsko določenimi cilji vzgoje in izobraževanja,« na dejanske možnosti spreminjanja pokaže naša sogovornica z ministrstva.

Brez služb tisti s VII. in VIII. stopnjo

Še posebno zanimivi bi bili najnovejši podatki, koliko oseb v povprečju dejansko dobi službo – glede na to, ali so končali poklicno oziroma strokovno šolo, gimnazijo ali fakulteto. Šušmeljeva nam postreže s spletnima povezavama na zajetni strokovni publikaciji. V prvi, več kot petdeset strani obsegajoči Analizi trga dela v povezavi z visokošolskimi vpisnimi mesti ter številom študentov in diplomantov je zajeto stanje od leta 2005 do 2012, ko graf prikazuje daleč najvišjo brezposelnost med osebami s VII. in VIII. stopnjo izobrazbe. Po drugi tabeli, v kateri je le december po različnih letih, pa je bilo pred štirimi leti – bolj svežih podatkov ni – brez službe 31.018 oseb s V. stopnjo izobrazbe, 4710 posameznikov s VI. stopnjo izobrazbe, v kategoriji VII. in VIII. stopnje in bolonjskega študija pa ni imelo dela več kot 12.000 izobražencev.

Spremljanja diplomantov na trgu dela ni

Druga publikacija Urada RS za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) z naslovom Terciarno izobraževanje v Sloveniji – vključenost, učinkovitost, kakovost, financiranje in zaposljivost ima na več kot sto straneh avtorice Tanje Čelebič kot najbolj sveže podatke navedene tiste iz leta 2013. V osmem poglavju lahko med drugim preberemo, da na ravni države ni sistematičnega in stalnega spremljanja položaja diplomantov na trgu dela. Kot ugotavlja UMAR, naj bi luč na koncu predora brezposelnosti prižgalo spodbujanje podjetniškega razmišljanja; v prihodnje pa naj bi država še naprej sofinancirala delovanje kariernih centrov, ker opažajo pozitivne izkušnje.

Špela Škof Urh, ravnateljica: Vsi poklici prihodnosti zahtevajo gimnazijsko znanje

Znana ljubljanska gimnazija Moste, na kateri opravljate delo ravnateljice, je imela nekoč malo zloglasen sloves, danes pa velja za precej spoštovano. Komu gredo zasluge za spremembo in kako mu jih je uspelo doseči?

Zloglasen sloves se sliši malo pretirano, saj so številni naši bivši dijaki uspešni v svojih poklicih, radi se spominjajo svojega šolanja, sošolcev, učiteljev, vrednot, ki jim jih je posredovala šola; pa tudi sproščenosti in malih lumparij, ki zaznamujejo srednješolska leta vsakega dijaka. Kadar jih prosimo za sodelovanje, se radi odzovejo in priskočijo na pomoč.

Na sloves oziroma govorice se ne oziramo. Hodimo po poti, ki temelji na tradicionalni vlogi gimnazije, hkrati pa smo odprti za novosti. Za svoje dijake se potrudimo. Omogočamo jim, da se poleg pridobivanja znanja in veščin, ki so predvideni s kurikulom, tudi osebnostno razvijajo, v skladu s svojimi hotenji, zmožnostmi, talenti. Pošljemo jih v svet, svoje sposobnosti, izdelke predstavijo zunaj zidov šole, kar jim še posebno veliko pomeni. Predvsem pa tako svoje dijake kot njihove starše spoštujemo in se jim posvečamo. Do pridobitve ustrezne veljave in spoštovanja pelje težka pot, po kateri hodi ves kolektiv. Tlakuje jo veliko izjemnih posameznikov – učiteljev. Zasluga za spremembe pripada njim pa tudi mnogo našim dijakom, ki vsak dan z veseljem pridejo v šolo.

Katere so na splošno prednosti gimnazije – kar zadeva znanje in socialno okolje – pred izbiro poklicne šole, saj vemo, da je trenutna smernica obračanje nazaj k temu, da se lahko posamezniki kar najhitreje zaposlijo?

Dijak se med šolanjem na gimnaziji pri obveznih predmetih seznani z vsemi temeljnimi vedami in znanostmi. Pri izbirnih predmetih poglobi svoje znanje s področja, ki ga zanima, pri projektnem delu se uči celostnega pristopa k reševanju problemov in timskega dela, pri interesnih dejavnostih pa se lahko izkaže s talentom, inovativnostjo, ustvarjalnostjo. Z drugimi se primerja na tekmovanjih ali pa si širi obzorja v mednarodnih izmenjavah in ekskurzijah. Sodobna gimnazija ponuja širino in neskončno možnosti pa tudi štiri leta časa, da se dijak izoblikuje kot osebnost in ugotovi, katera so njegova zanimanja in sposobnosti, ter na podlagi teh spoznanj nadaljuje svojo karierno pot. Kadar pa ima devetošolec že popolnoma jasno izoblikovano željo po poklicu, do katerega lahko pride s šolanjem na poklicni šoli, je seveda takšna šola ustrezna izbira; vendar ne poznam nobenega poklica prihodnosti, ki ne bi zahteval najprej gimnazijske izobrazbe.

Kateri so po vašem prepričanju zagotovo poklici prihodnosti?

Aktuar – to je matematik, ki se ukvarja z verjetnostjo, tveganji, pa prevajalec, znanstveni analitik, statistik, programski inženir, zobni higienik, delovni terapevt, računalniški sistemski analitik in podobno. Vsi potrebujejo splošno izobrazbo, na katero bodo lahko v prihodnosti naložili znanje, za katero danes sploh še ne vemo, da bo jutri potrebno.

Kako prepoznavate, za kaj je določen dijak nadarjen, in ga pri tem kar najhitreje spodbudite, morda že v prvem letniku?

Nekateri že pridejo na gimnazijo prepoznani kot nadarjeni na nekem področju. Drugi se izkažejo na novo z odličnim učnim uspehom, rezultati na tekmovanjih, ustvarjalnostjo, komunikativnostjo, dobrodelnostjo. Talente odkrivamo skupaj. Za vsakega, ki ga prepoznamo, si vzamemo čas, se trudimo, da se razvije, in ko dijak pokaže svoje sposobnosti, pridobi samozavest. Kljub pripravljenosti šole in učiteljev, da bi delali z nadarjenimi in z možnostmi, ki jih ima gimnazija Moste zaradi izjemno dobre opremljenosti, pa je za uspeh potrebna predvsem motivacija prepoznanega nadarjenega, da bo v svoj razvoj vložil čas in trud. Če tega ni, je vse zaman.

Kakšnih učencev si želite in katerih se morda branite?

Predvsem radovednih dijakov, saj oni tudi nas spodbujajo k izobraževanju in ustvarjalnosti. Zaradi njih sta vzdušje in delo v razredu boljša. Zelo prijetno je delati z dijaki, ki so ambiciozni in se zavedajo dolžnosti ter jih tudi opravijo.

Vnaprej se ne branimo nikogar. Pri dijakih, za katere opazimo, da ne zmorejo programa ali se ne vklopijo v oddelek, pa bi si želeli večjega vpliva pri njihovem preusmerjanju. Na žalost nekateri starši kljub strokovnim argumentom ne želijo sprejeti dejstva, da bi bil njihov otrok uspešnejši, samozavestnejši, predvsem pa bolj zadovoljen v kakšnem lažjem programu, kot je gimnazijski.

Ali v sedanjem šolskem sistemu, ki nima malo napak, kaj še posebno pogrešate? Kje bi bile nujne spremembe?

Tako kot drugod so seveda napake tudi v šolskem sistemu, nam je pa trenutno malo laže, ker kaže, da je nekaterim za te napake mar, manj je zatiskanja oči in s tem več možnosti za odpravo. Osebno pa razmišljam, da bo v nekaj letih šolski sistem potreben prenove, ki si je pravzaprav niti sama povsem dobro ne predstavljam. Menim, da se bo morala – ob množici hitrih, kratkih informacij, s katerimi so mladi nenehno bombardirani in so jih sposobni sprejeti na internetu – vloga učitelja spremeniti. Večji pomen bo treba dati uporabi e-gradiva, razvijati veščine, kritično vrednotenje, jasno izražanje, samostojno razmišljanje, usmerjati, ne pa le posredovati informacije.

Kaj svetujete staršem, da bodo najstnikom v kar najboljšo oporo pri izbiri srednje šole ali gimnazije?

Predvsem je treba pri izbiri šole gledati celostno. Nekateri vidijo le kraj, drugi pri izbiri gimnazije gledajo zgolj rezultate mature, popolnoma pa zanemarijo druge prednosti.

O srednji šoli, ki jo je devetošolec izbral kot eno od možnosti, je treba zbrati dovolj informacij. Počutje dijaka štiri dolga leta na srednji šoli, kamor vstopa kot otrok, konča pa jo kot mlajši odrasli, ni zanemarljivo. Starši se morajo z najstnikom pogovoriti, vsekakor naj upoštevajo njegova zanimanja in mu bodo v oporo in dajejo nasvete, a naj ne vsiljujejo svojih želja.