SRCE V PLOČEVINI

Starodobniki so lahko tudi naložba

Objavljeno 18. avgust 2016 18.00 | Posodobljeno 18. avgust 2016 18.00 | Piše: Uroš Grošelj
Ključne besede: starodobniki

Stari avtomobili različno stanejo in lastniki jih imajo zaradi različnih vzgibov. Vsaj v Sloveniji najbrž največkrat odloči srce, torej čustva, na bogatejšem zahodu pa tudi čista hladna ekonomska preračunljivost.

Alfetti Gt cena poskoči za 15 odstotkov na leto. Foto Uroš Grošelj

Vino ima po kakovosti navzdol neko mejo, ki ga ločuje od kisa. Nekje v sredini cenovne ponudbe se začne flaširati v buteljke, od tam naprej pa gre izključno le še za zgodbice in pravljice, pri čemer cene letijo v nebo. Podobno je s starodobniki. Njihove cene ne določa razumna enota €/kg, ampak zgolj in samo čustva, zgodbe in zgodovina.

Primer je denimo najmočnejša različica alfette GT iz sedemdesetih, v osemdesetih preimenovane v GTV – ko je izgubila krom in se oblekla v takrat modno plastiko –, ki je dobila legendarni in neuničljiv Alfin V-šestvaljnik, tudi zato so bile proizvodne količine majhne. Sledil je James Bond, ki jo je v Hobotnici ukradel neki italijanski teti in z njo bežal pred mafijo. Pomagali so mu večinoma italijanski reli dirkači, ki so s predelavo v grupo A dosegali zavidljive rezultate v prvenstvu, pa tudi druge različice avtomobilskega dirkanja so jo uporabljale. S tem je avto postal objekt občudovanja tedanje populacije (starejših in mlajših fantov), navihanost in zadnji pogon pa sta močno zreducirala število preživelih vozil. In tako se danes GTV6 uvršča na listo najbolj cenjenih starodobnikov iz 80. let, preživelim primerkom pa cena raste približno 15 odstotkov na leto.

Obnova

O obnovi je več teorij. Jasno je, da kakršno koli mazaštvo nima vrednosti. Od tu naprej pa gre takole: nekateri prisegajo zgolj in samo na popolno originalnost. Drugi dopuščajo odstopanje, dodelavo in predelavo. Tretji gredo v skrajnosti, obnovijo zgolj tehniko in podvozje, karoserijo in notranjost pa pustijo v rji in razsulu (t. i. rat style). Sprejemljivost variacij in cene določa zgolj in samo trg in prav je tako. Je pa dejstvo, da na ceno močno vpliva zgodovina vozila, njena dokumentiranost in dokumentiranost obnove; če ima vozilo srečo, da je del kake konkretne zgodovinske zgodbe, toliko bolje. Tudi na področju starodobništva je razvoj močno pospešil internet, kajti meja ni več in informacije ter rezervni in tuning deli prihajajo z vsega sveta.

Čemu torej investirati v starodobnika? Zgodb je več.

Čustva

Naše kraje je najbolj množično avtomobiliziral fičo (zastava 750), ki je velikokrat predmet obnove in objekt obujanja spominov. V bistvu se z njim peljemo bolj slabo. Podobno je s katrami, hrošči in spački. Na zahodu, kjer je precej več denarja za tovrstne razvade, je recimo eksplodiralo vozilo baby boom generacije, kombi VW T1. Rjastega in že 30 let nevoznega (če ga še kje najdete pod kakim orehom) bi tam lahko prodali za več kot 10.000 evrov, restavriranega pa za čez 100.000!

Podobno se dogaja določenim modelom, ki jih je na piedestal katapultiralo srečno naključje, kot so kultni filmi itd.

Na drugi strani je dejstvo, da se z menjavo generacij ljubiteljev menjajo tudi relikti. In gospodje kupujejo tisto, kar so kot mulci občudovali in o čemer so sanjarili, pa niso imeli denarja. Tako je recimo eksplodirala cena primerkov iz 70. in 80., hkrati pa padla tistim iz 50. Zakaj? Ker dozdajšnji občudovalci tistih starejših žal zapuščajo ta svet, naslednje generacije pa imajo svoje sanje.

Popularnost

Tudi mediji so ustvarili modnost starodobnikov in vožnje z njimi. Priljubljenost serij, kot so Wheeler dealers, CAR S.O.S in podobnih, ki se vrtijo na Discovery channel in sorodnih programih, je ogromna! Vse to krepi cene našim reliktom.

Preračunljivost

Leta 2008 smo bili priča sesutju borznega balona in marsikomu so se naložbe stalile do skrajnosti. Ker se človek ne opeče rad dvakrat, so ljudje postali previdni. Ekonomska stabilnost starodobnikov je povzročila, da so postali naložbeno blago. Nekateri primerki celo do nemogočih skrajnosti: recimo zračno hlajeni porsche 911, ki mu je cena v zadnjih petih letih poskočila za trikrat. Danes ga ne dobite (ne glede na letnik, torej od 1963 do 1998) izpod 50 tisočakov...

Govori se, da je neki Kitajec kupil halo v Nemčiji in v njej parkiral 400 primerkov modela 993.



Zakaj torej starodobniki?

Zaradi naložbe, želje po šminkiranju? Za Slovenijo s skromno kupno močjo in hkrati veliko ljubitelji oldtajmerjev bržkone lahko trdimo, da večinoma vendarle zavoljo čistega užitka v vožnji. Sodobni dodelani in brezdušni avtomobili nikakor ne pričarajo tistega prvinskega užitka, po katerem hlepijo ljubitelji avtomobilizma. 

Deli s prijatelji