Staranje staršev

Lastno staranje v bistvu še najtežje opazimo po sebi. Narava je poskrbela, da zadeva poteka kar se da zvezno, in četudi doma odstranimo vsa ogledala, se v objemu sodobne arhitekture vsak dan znajdemo pred množico tujih. Mogoče bomo s staranjem družabnih omrežij, ki nas vztrajno filajo s starimi fotografijami in nekimi jubileji, tudi lastno staranje bolj občutili. Brskanje po starih fotoalbumih ali celo zaprašenih škatlah za čevlje, kjer domujejo naše življenjske fotozgodbe, je res nekaj, kar počnejo le redki posebneži.

Staranje najbolj opazimo po lastnih otrocih. Tisti, ki imamo to srečo, da smo tudi sami še otroci (dokler imaš starše, si namreč še otrok nekoga), pa po staranju lastnih staršev. Pri otrocih ni težko. Jebemti, ravnokar sem ga še vsega krvavega dobil v naročje in po njem zlival svoje solze, drugo leto gre pa že v šolo... Saj ne moreš verjeti.

Staranje staršev pa je posebno poglavje. Prvič zato, ker jih načeloma ne videvamo na dnevni ali tedenski bazi. Razen tisti seveda, ki so kozmično zapoved, da ti morajo prvo polovico življenja pokvariti starši, drugo pa otroci, preoblikovali v koncept, po katerem ti drugo polovico družno uničijo otroci s svojimi starimi starši. Drugič zato, ker po abrahamu staranje ni več zvezna časovna funkcija, temveč neka čudna, neenakomerno stopničasta forma, ki bolj spominja na skrhano žago kot na nekaj, kar naj bi ustvarila narava. Tretjič zato, ker smo tisti, ki smo imeli dobro vzgojo in smo rasli v odličnih družinskih odnosih, sprogramirani nekako tako, da starše še vedno vidimo v samih superlativih. Kako pa drugače? Zato nas staranje lastnih staršev v neki točki začne malo mesti, polasti se nas nelagoden pridih, ki je zmes strahu, negotovosti, ranljivosti in občutka, da smo v tej igri narave tudi sami – vsaj z eno nogo. In to zadnje ni le občutek.

Opazovanje staranja precej starejših prijateljev ali lastnih staršev poleg vseh tegob in potencialnih tragičnih zgodb zna biti tudi zabavno. Predvsem če gre za agilne ljudi, katerih želje po dinamičnem življenju že pošteno presegajo zmožnosti telesa in duha. Tako se moški izjemno težko odpovedo vozniškemu izpitu, čeprav v njihovi ulici že dolgo niso varni nobena kanta za smeti, noben pes in noben maček. Otroke pa sosedje itak pospravljajo s ceste preventivno, kar ni napačno, saj preventiva deluje tudi zoper zapitke in zadrogirance vseh starosti. Ostarele ženske se težko poslavljajo od lepih kratkih oblek in od kuhanja. Veliko težje je prenašati to drugo, saj je biti opazovalec lažje kot jedec, ki mora pojesti štirikrat soljeno juho, solato, pri pripravi katere je bil kajenski poper zamenjan s cimetom, ali orehovo potico, v kateri je več lupin kot jedrc.

V življenju ostarelih se pojavi kup novih operativnih težav. S stališča mlajših od njih so vsi ti problemi kvaziproblemi, saj se manjkajoči TV-programi, še nedoločeno zimsko mesto za rože in izginula pasja skleda težko merijo s tem, da te gnjavijo banke, da firma napoveduje odpuščanje ali da so ti mulca vrgli iz šole. Po svoje še dobro, da zdravstveni problemi načeloma pridejo v obdobju kvaziproblemov, tako se jim ljudje vsaj lahko posvetijo, hkrati pa ohranjajo stik z realnimi težavami. Sliši se cinično, vendar se ti od samih kvaziproblemov še hitreje skisa kot od pravih. Hitreje se množijo in rešitev zanje pravzaprav ni. Ali pa so kvazi. Da crkneš. Pri teh letih lahko celo dobesedno.