Zgodba Vekoslava Vizjaka
Pravijo, da je Vekoslav Vizjak sončni žarek v Sončnem domu. Videl je svet, po bolezni, sepsi in drugih težavah je okreval, postal samostojen, poln življenja, volje, vztrajnosti in predvsem pripravljen pomagati. Že zjutraj v recepciji bere časopisje, je zelo razgledan. V etaži, kjer biva, sostanovalce pripelje v jedilnico, jim prinaša napitke, olupi in postreže jabolko vsem, ki tega ne zmorejo sami.
Pred zajtrkom se udeleži telovadbe, po njem gre na dolg sprehod. Gospem na delovni terapiji postreže z zanimivostmi, prinese kataloge in sostanovalcem drobnarije iz trgovin. Čez dan obišče prijatelje, z njimi pokramlja, zanje kaj postori. Je zelo aktiven v skupini za prehrano, sodeluje z mladimi prostovoljci, skrbi za datume in vremensko napoved na oglasnem panoju. Kot gledalec in akter se udeležuje kulturno-družbenih prireditev, sodeluje pri ruskem kegljanju, bovlingu, pikadu, udeležuje se Športnih iger mariborskih domov. V vsaki izdaji domskega glasila ima kak članek.
Nabirat hodi regrat, kostanj, jabolka, sodeluje na piknikih, izletih, denimo na Trikotno jaso na Pohorju, sodeluje na medgeneracijskih taborih, na kmetiji Sonček, kjer si tri dni sami kuhajo, ustvarjajo, se sprehajajo, zabavajo. Na vsakem izletu je vodnik, saj zelo veliko ve, udeležuje se predavanj Pokrajinskega muzeja Maribor, saj je živa enciklopedija. Zmeraj je za akcijo, poln nasvetov, koristnih smernic.
Je upokojenec, ki ne razmišlja o koncu, ampak kaj bo jutri doživel novega, lepega, komu bo lahko pomagal, ga ogovoril. Nikoli si ne bi mislil, pravi, da bo kdaj počel, kar počne, in si želi – da bi ga zdaj njegov sin videl.
Zgodba Miroslava Humarja
Zgodba Miroslava Humarja je ena tistih, ki v novogoriškem domu upokojencev puščajo zelo močan pečat. Je veseljak, ki mu ni para, brez njega bi bilo življenje v domu zelo pusto, se strinjajo vsi. Bil je muzikant, ko mu je na silvestrsko noč 42-letnemu možganska krvavitev zamajala življenje. Postal je invalid, nekaj časa vztrajal doma, potem pa prišel v dom upokojencev.
Po kapi sprva ni mogel govoriti in je bil depresiven. Potem je začel obiskovati skupinsko telovadbo z miselno-govornimi vajami, začel vedno bolje govoriti, se družiti. Vrnil se mu je optimizem, sla po igranju harmonike, a z eno roko to ne gre, zato si je kupil električno klaviaturo. Začel je sodelovati z domskim zborom Stari goriški slavčki, današnjim Kvaritonom, in postal njihov glasbeni spremljevalec. Igra v domskem žogabendu, pomaga pri izbiri pesmi. Z igranjem inštrumentov je spet našel smisel življenja, s trmasto voljo in vztrajnim delom. Poleg posledic kapi ima težave z luskavico, a glasbeno izražanje preglasi vse.
Mirkovo veselje je hudo nalezljivo, srečen je, ker se s stanovalci medsebojno podpirajo, sodelujejo. Igra na rojstnih dnevih, martinovanjih, silvestrovanjih, na vseh prireditvah. Za pusta je igral angleški kraljici pa Melanii Trump iz vasi Solnica, s Čuki je nastopil s Ferrari polko in na nogah je bila vsa dvorana. Z zborom je ustvarjal popravke ljudskih besedil, pisanih na domsko kožo, take pesmi so vedno hit. Odkar se je vselil, je glasbeno spremljal praznovanja več kot 30 stoletnikov. Posebno zažari, ko se spomni Katarine Marinič - Tince z dopolnjenimi 110 leti, najstarejše Slovenke doslej. Igral ji je ob navzočnosti predsednika Danila Türka, županov, ministrov. In lani ob 40-letnici doma, ko jih je obiskal predsednik Borut Pahor.
Če Mirka ni v sobi, morda kadi na balkonu, občuduje svoje rože ali pa je na delovni terapiji, kjer ga zanima dnevni horoskop. Morda je na kavi ali z električnim vozičkom v mestu, morda je šel po čokolado, ki jo po navadi šenka. Mirko je nepogrešljiv. Včasih zagrozi, da bo odšel, a ko se zasmeji, vsem v domu odleže.
Zgodba Anteja Uraviča
Anton, po domače Ante Uravič, je v dom prišel z ženo. Kmalu je bil sredi aktivnosti, si osmislil življenje in ga obogatil drugim. Marljiv, natančen, inovativen, poln idej, ki krepijo sodelovanje stanovalcev, zaposlenih, svojcev, obiskovalcev. Izvoljen je bil v svet stanovalcev, je koordinator med svetom in četrtno skupnostjo Moste, tudi zaradi njegovega prizadevanja se je razvilo odlično medsosedsko in medgeneracijsko povezovanje med stanovalci doma in lokalno skupnostjo.
Ante je domska legenda, dolgo je skrbel za fotomaterial z vseh dogodkov, na prireditvah nikoli ne manjka, nemalokrat se na dogodek pripravi tako, da izdela rekvizite.
Za praznik jeseni je izdelal kozolec, rojen na otoku Krku poskrbi, da na dalmatinski fešti okušajo morske specialitete. Izdelal je policijski avto za prevoz vina fužinčana, na basu, ki ga je izdelal, daje ritem zboru Fužinci, bil je idejni vodja pri izdelavi ujetniške prikolice za noč čarovnic, je eden glavnih pekov na palačnike partyju, na zadnjo pot pospremi Pusta, glavni je pri prešanju in vkuhavanju jabolčnega soka, za prvo slovensko odpravo v vesolje je izdelal raketo in s svojo skupino poletel na Luno, na smoothie biku je zgled za zdravo življenje, njegov je konj Muri na električni pogon ...
K ustvarjalnosti spodbuja druge, z njegovo pomočjo je nastalo mnogo odmevnih projektov. Znanje, izkušnje, spretnosti in ideje, med drugo svetovno vojno aktivni borec za osvoboditev, ves čas uporablja in nadgrajuje ter deli v dobro vseh v domu. Pomaga vsakomur, ki je pomoči potreben, postal je nepogrešljiva vez med stanovalci, zaposlenimi in občani. Med bivanjem v domu je za svojce, prijatelje in znance spisal tri knjige z vsemi podrobnostmi iz svojega življenja in življenja v Domu starejših občanov Fužine. Krasijo ga izjemen značaj, skromnost, kolegialnost, vztrajnost, solidarnost in pošten odnos do življenja in soljudi.
Za zgodbo, ki se vas je najbolj dotaknila, lahko glasujete TUKAJ.
