Zgodba Ani Belina
Ani Belina v svoji garsonjerici v hotelskem delu Doma Danice Vogrinec biva 27 let. V sobi začutiš mladostnost, ustvarjalnost, smisel za umetnost. Stene so polne njenih umetnin, ena je prihranjena za podobe domačih, balkonček ima Ani za sprostitev in svojo kavico. Počuti se kot v raju, pestro, varno. V domu se je naučila slikanja na platno, steklo in svilo, za dušo izdeluje drobne okraske. Za vsakega zaposlenega in stanovalca izdela novoletno darilce in okrasek za na vrata. Rada hodi na razstave, vabljena je na slikarske kolonije doma in v tujini.
Posebno vzdušje zavlada v domu, ko Ani pripravlja slikarsko razstavo, ko vsi občudujejo njena umetniška dela, njen navdih. Letošnja razstava je bila sedma. Njene slike krasijo dom, veliko jih podari. Poseben smisel ji daje risanje mandal, pravi, da ima vsaka svoj pomen. Pred leti je šla v delavnico učenja tehnik risanja, razstavljala je v Domu pod Gorco, v Sončnem domu, NKBM in v 2. gimnaziji. Vsako leto sodeluje na medgeneracijskem taboru, prvega se je udeležila pred 15 leti.
Želi si biti koristna, pomaga v recepciji doma, med malico zamenja receptorja in se oglaša na klice. Naučila se je uporabljati računalnik in telefonsko centralo. Vedno dobre volje vliva upanje sostanovalcem, rada pleše in se za pusta izvirno našemi, zaradi nje vsi nestrpno pričakujejo maškare. Obiskuje tečaj joge, za notranji mir, za svobodno, sproščeno počutje, kajpada ne zamudi nobenega dogodka, prireditve. Kot najstarejša se je letos udeležila pohoda na Urbana. V sklopu prireditev DANica se s hitro hojo priključi petkilometrski poti, ki povezuje domski enoti. Lani je sodelovala na glasbeni prireditvi Oma, Deda & Rock 'n' Roll in se na odru pridružila znani skupini Mi2.
Veliko je na vrtu, kjer ureja domsko okolico, poskrbi, da je ta v cveticah in grmovnicah. Posebno je ponosna na svojo figo, ki jo je posadila, iz plodov pa si pripravi marmelado. Izdeluje tudi zvezke spomina, kjer je vse, kar je napisano v tiskanih medijih. Zvezek so dobili vsi mariborski župani in direktor Doma Danice Vogrinec, pred kratkim ga je prejel tudi predsednik Borut Pahor. Za sostanovalce in otroke delavcev pa pripravlja hudomušne zvezke z nalogami. Umetniške, športne, kulturne dejavnosti jo motivirajo. S svojim življenjem je zgled stanovalcem, zaposlenim, obiskovalcem in mladim, ki prihajajo v dom. Posebno vzdušje zavlada v domu, ko Ani pripravlja slikarsko razstavo, ko vsi občudujejo njena umetniška dela.
Zgodba Darje Jerala
Darja Jerala je vse življenje poučevala angleški jezik, neuspešna operacija na vratni hrbtenici pa jo je priklenila na invalidski voziček. Tudi po tem je še poučevala, pred štirimi leti pa je prišla v Dom starejših Laško, poučevanju je dodala še slikanje. Sobo si je opremila s svojim pohištvom in ustvarila kotiček domačnosti. Sprva je slikala le na svilo, tudi večdelne umetnije v ujemajočem se nizu. Imela je dve razstavi, nato pa se je podučila še o slikanju na platno in v akrilni tehniki. Rada ustvarja s slikarskimi lopaticami in bogatim nanosom barv. Slika predvsem naravo, akrilno tehniko kombinira s kamni in dekoracijo v tehniki decoupage, to je lepljenje izrezanih slik na podlago, in servietni tehniki. Svili so sledili platno, les, karton, kamen, steklo, gumbi, za stanovalce je vodila delavnice poslikave na svilo, kar jim je krepilo um, zbranost, potrpežljivost. Darjin namen je, da aktivira individualne pozitivne lastnosti in zbudi posameznikove talente, stanovalec naj razvije sposobnosti, s tem postane čustveno trdnejši in fizično bolj zdrav.
Bila je pobudnica preureditve kletnega domskega prostora v prostor, kjer so predstave, svete maše in molitve. V vitražni tehniki je poslikala okno ter tridelni motiv za oltar. V sodelovanju s Kulturnim društvom Smeško Celje in z ekipo sostanovalcev je igrala v lutkovnih predstavah za otroke, v domu je organizirala začetni tečaj angleščine, sodeluje s Hišo generacij Laško in Društvom paraplegikov Celje, tam dve leti poučuje angleščino in ima delavnice, ki se navezujejo na praznike in letne čase. Ustvarili so veliko ročnih izdelkov. Darja se povezuje z zaposlenimi, sostanovalce opogumlja h kreativnosti. Poudarja, da ni pomembno, koliko napak storimo in kako počasi napredujemo – še vedno je to več, kot naredi tisti, ki ni naredil nič. Treba si je zastaviti cilje in sanjati sanje. Z vztrajnostjo, vajo in iskreno predanostjo presegamo svoje meje, uspeh, poudarja Darja, ki ga dosežeš, ni dovolj, uspeh je, da znaš prenašati znanje naprej in navdihniti druge. V teh letih je imela deset razstav, štiri samostojne, njeno delo opazijo tudi priznani slikarji. Veliko ji pomeni za invalide prilagojeno okolje doma, redno obiskuje gledališče in koncerte.
Zgodba Dušice Cerjak
Dušica Cerjak je imela rada naravo, bila navdušena planinka, smučarka, kegljačica, vesele sorte, vedno dobre volje, vedno je živela za druge. Pa so se pojavili črni oblaki in svetlobe dolgo ni bilo. V bolnišnici se ji je začelo življenje spet počasi svetliti, Dušica je vedela, da samota ni prava pot, in prišla v dom. Vegetirati ali na novo začeti? Odgovor je bil jasen, najprej se je oglasila v domski pralnici, veseli so bili para pridnih rok, začela zlagati brisače, serviete, pižame, zadovoljna, da pomaga. Popoldnevi v domu so tihi, Dušica opazuje ljudi, se opogumi in ogovori mlajšo invalidko, ki ne premika ne nog ne rok in težko govori. Dušica jo vpraša, ali bi kavo, in – začne se prijateljstvo, navezanost. Invalidka Marta je kak dan Dušičina prijateljica, drugič hčerka, zaupnica. Skupaj jočeta, opazujeta, Dušica postaja Martin govor, čut, misel, dobra želja. In žalost in bes. Gleda vsak premik njenih ustnic, skupaj posedita na zraku, Cerjakova je ves čas na preži, ako prijateljica kaj potrebuje.
Medsebojna pomoč je oblika prostovoljstva, ki je zelo dragoceno. Zaposleni ne zmorejo vsega, hkrati pa je pozitivno za tistega, ki pomaga, in onega, ki je pomoči potreben. Dušica je v invalidki Marti prepoznala manjkajoči člen v verigi zanimivega življenja. Je zaupnica, zagovornica, Martina podaljšana roka v stiku z zaposlenimi, družino, prijatelji. Taka nesebičnost je sila redka, a Dušica pomaga tudi drugim stanovalcem.Vedno je bila v družbi aktivnih, zdravih, zdaj se ji je odprl nov svet. Vsakič, ko opazi koga v slabši koži od svoje, povpraša, ali lahko pomaga. Sostanovalkam, punčkam iz svoje sobe, kot jim pravi, gospem in gospodom iz nadstropja prinaša pijačo, jim pomaga vstajati s postelje, se z njimi pogovarja. Življenje v domu, pravi Dušica, ne more odčarati let, ustaviti staranja, lahko pa vrne voljo do življenja, do dejavnosti, pilatesa, delavnice Razgibajmo možgane ... Tega, se zaveda, doma ne bi sama nikdar počela. V domu pa se je pokazala vsa veličina Dušičine duše.
Za zgodbo, ki se vas je najbolj dotaknila, lahko glasujete TUKAJ.