Stanovalci domov starejših, ki dajejo življenju v domu poseben pečat – 1. del

Zgodba Veronike Balažic

Veronika Balažic je ena prvih stanovalk doma v Topolšici. Tja so jo leta 2010 pripeljale težave z zdravjem, se je zgodilo, da je za las ušla najhujšemu. Odločitev za Zimzelen ji je življenje obrnila na bolje. Bila je priča nastajanju domske knjižnice, vsako od 1700 knjig je ovila, označila, skrbno zložila na polico. Še vedno vodi knjižnico z zelo bogatim gradivom, zelo veliko bere in glede berila svetuje drugim. Od doma je začela prinašati potaknjence svojih rož, skrbi zanje in prostori so zaradi njenega prizadevanja postali botanični vrt. 

Na njenem balkonu v Zimzelenu so cvetice najbohotnejše, veliko sodelavk ima doma lončnico iz Veronikine sadike. Skrbi za domsko kapelo, vsako jutro po telovadbi skuha kavo za sostanovalce v bivalni enoti, skrbi za zalogo piškotov ob rednih klepetih ob 10. uri. Največkrat so to janeževi upognjenci ali drugo pecivo, ki ga prinese od doma, in je tudi prava zakladnica receptov. V bivalni enoti Žajbelj je desna roka gospodinje in prava prostovoljka. Pospravlja kuhinjo, kuha čaj, karamelno mleko, šato za bolne ali oslabele, jih vedri, jim ureja pričesko, namaže noge, pomaga pri zajtrku, večerji. Na telovadbo pomaga sostanovalki na vozičku ... Ob težavah stanovalci najprej pokličejo Veroniko. Sila žalostna je, ko kdo za vedno odide. Hčerki umrle sostanovalke je nedavno napisala ganljivo pismo o njunem prijateljstvu. 

Nekoč je veliko kvačkala in pletla oblačila in okrasne predmete. Za novo leto so na dreveščkih njeni kvačkani angelčki in oblečene bunkice, ob veliki noči volneni piščančki in oblečena jajčka. Na prireditvah je polna zanimanja vedno v prvi vrsti, o njih napiše vtise, objavljeni so na spletu in v domskem časopisu. Sodeluje v vseh domskih krožkih, vsaj enkrat na mesec obišče gledališče v Šoštanju, veseli se izletov in vedno gre na prireditve zunaj doma. Vsako leto sodeluje na prireditvi Šport Špas, ki jo pripravi Vrtec Šoštanj. Le nekaj jo tare, Veronika komaj verjame, da med več kot 150 stanovalci ni takšnih, s katerimi bi metala vražje podobice in bi ji spodobno parirali. Zelo rada namreč igra tarok.

Omenili smo njen dom, domače recepte. Na parkirišču pred Zimzelenom ima avtomobil in se skoraj vsak konec tedna odpelje domov. Tam kaj dobrega skuha za sinova, štiri vnuke, pravnuka in snahi, in ko je čas, skrbi za domači vrt. Vsako nedeljo zvečer se v Zimzelen vrne s svežim šopkom rož. In novo zalogo energije.

Zgodba Štefana Čičigoja

Z leti je poklicno delo tako utrudilo Štefana Čičigoja, da je moral poiskati pomoč. Bolezen ga je oddaljila od domačih in sodelavcev. Po zdravljenju so mu svetovali bivanje v ajdovskem domu starejših. Tu so ga začeli vključevati v terapevtske in prostočasne dejavnosti. Napredoval je korak za korakom, tako pri dnevnih dejavnostih kot skupinski telovadbi, delavnicah ... Vse bolj so se kazali njegova organizacijska iniciativnost, pripravljenost za sodelovanje, organiziranje prireditev, povezovanje s sostanovalci, srčnost. S pomočjo fizioterapevtke in delovne terapevtke je začel pomagati pri pohodih in testih hoje na dva kilometra, postal je član likovnih in keramičnih delavnic in predvsem izjemen organizator družabnih iger, samostojno vodi tombolo, ki jo igra do 50 stanovalcev.

Štefan obišče od 15 do 25 stanovalcev na teden, v spodbudo za pogumnejše življenje in sodelovanje v dnevnem utripu doma. Vrsto let je sovoditelj skupine za samopomoč Planika, popolnoma sam pa vodi skupino za samopomoč Ob kavici pri Lojzetu – povezal je stanovalce, delavce doma ter znanega chefa Tomaža Kavčiča iz restavracije Pri Lojzetu na dvorcu Zemono. Štefan samostojno pripravi vsakoletni izlet skupin za samopomoč, enodnevno druženje pa odzvanja še nekaj dni, ko pregledujejo fotografije, ki jih priskrbi prav on. V pevskem zboru Vipavski vrabčki prepleta harmonijo petja s prostovoljnim delom pri zboru, je med organizatorji glasbene urice, ki ima vsak mesec izjemen obisk, z eno od delavk, pesnico, pa uresničujeta vsakomesečno literarno urico. Štefan je sodeloval tudi pri pripravi predavanj različnih zgodovinarjev in potopiscev, sam pa redno piše članke za Primorske novice, Goriško ter občinski časopis Latnik. Pero vzame v roke tudi ob slovesu sostanovalcev.

Redno spremlja novice iz sveta in Slovenije. Je član sveta zavoda, aktiva stanovalcev, dejaven je na zborih stanovalcev, za prizadevanje in ideje na kulturnem in vsakodnevnem področju vsako leto dobi pisno priznanje. Ob prostem času se umakne v naravo Vipavske doline. Čeravno ti življenje nameni strmo pot, Štefan vedno vidi svetal cilj, eden takih je organiziranje občinske briškoljade, ki jo snujeta z delovno terapevtko, s to igro ima stanovalec številne izkušnje. Štefan Čičigoj je prepričan, da je treba medčloveške odnose negovati do zadnjega diha. Sam je temu svetal zgled.

Zgodba Marije Kraker

Vsestranski umetnici Mariji Kraker je bila glasba položena v zibel, vso mladost jo je spremljala v družini, kot deklica je pela in igrala klavir. Po poroki je Marijo odneslo v neglasbene vode, želja po poučevanju glasbe se ji ni uresničila, jo je pa glasba spremljala prek moževega dela. V dom sta zakonca prišla skupaj, a njega je počasi jemala alzheimerjeva bolezen in izčrpavala tudi Marijo, prihod v dom je bil zanjo delna razbremenitev nenehne skrbi. Ko je mož umrl, se je njuna pesem končala, za Marijo se je začelo temačno obdobje brez volje do življenja. Glasbe ni želela niti slišati. Pa so v dom pripeljali klavir. Za Marijo. Med črno-belimi tipkami se ji je vračalo upanje, v domu, osebju je našla uteho, obraz je nastavila soncu. Začeli so se koncerti, petje, prvi nastop je posvetila možu.

Kot solistka je zapela prvič po 75 letih, potem ko je bila osemletno dekletce, ljubezen do glasbe ji je vrnila ljubezen do življenja. Premagala je tremo, vadi nove pesmi, izpolnjuje glasbene želje. Kljub težavam z zdravjem piše verze, igra sintetizator, klavir, poje, nastopa. Za Marijo je izjemnega pomena projekt Ključna oseba, zaupnik, tolažnik, pomemben člen socialne mreže. Marija prostovoljno dežura v recepciji, sovodi zbore ali poje v njih, pomaga pri uvajanju novih stanovalcev, sodeluje na delavnicah risanja, lutkarstva, pri ustanovitvi igralske skupine Srebrne iskrice. Na prireditvah igra klavir in harmoniko, ljubi so ji glasbeni nastopi z osovno- in srednješolci, mentorstvo. Nominirana je bila za prostovoljko leta 2014 (Mladinski svet Slovenije).

Stanovalcem z demenco zapoje pesmi, kot jih zna le ona, nemirne z glasbo pomirja. Z glasbo seže tja, kamor besede včasih ne morejo, stke nevidne niti med ljudmi. Marijina srčnost dviguje kakovost vsakdanjika v domu in ga bogati, globoko razume življenje in ljudi okoli sebe. Prenekatero jutro in večer odmeva igranje njenega klavirja, radost, ki jo širi, je nalezljiva.
Marija Kraker je prostovoljka in predvsem prijateljica iskrivega srca, njena žuboreča energija je navdih vsem. Blagor hiši, kjer se petje sliši.

Zgodba zakoncev Pavle in Josipa Prekupec

Pavla in Josip Prekupec sta si skupno življenje ustvarila v samskem domu nekdanje Keramične industrije Liboje. Vse življenje vajena trdega dela sta obdelovala svoj vrt, o katerem sta vedno sanjala, pomagala drugim, nato je Josip zbolel za karcinomom, Pavlo so čakale operacije kolkov. Odločitev za dom starejših ni bila lahka, Pavle je moral prej še v bolnišnico, a v Domu starejših Šentjur sta dobila dvoposteljno sobo s kopalnico. Zaljubljena v vrtnarjenje sta v domu hitro opazila, kaj škriplje, in najprej zasadila ciprese. Pavla je vodstvu predlagala izboljšave, saj je z izkušnjami v švicarskih vrtovih, urejenih in simetričnih, vedela, kako se katera roža, grmovnica, drevo obreže. Josip se je oziral k pomoči potrebnim drevesnicam in vinogradu, prevzel je oskrbo vinograda in nasad sadnega drevja v celoti.

Drevesa, grmički, rože, zelišča so jima pomagali prebroditi težke trenutke v novem okolju. Zdaj imata vrtiček, na njem vse za v lonec pa zeli za boljše počutje. Terasa se šibi pod rožami v koritih, široko znanje prenašata tudi na druge. Za Pavlo je bližnji Kneippov park balzam za dušo, z zbirkami zelišč, dišavnic, na njeno pobudo je osebje v kuhinji pripravilo liker, knajpovček po domače. Zakonca nista zgled zgolj zaradi poznavanja rastlinja, ampak utrjujeta načela lepega, koristnega, prijetnega. Sta vir idej, receptov, pobud za akcijo ... Pavla je avtorica mnogo jedi, svetovalka pri pecivih, spozna se na zelišča in začimbe v vsakodnevni prehrani. Oba sta pobudnika skupine pomočnikov gospodinj in gospodinjcev, ti so poskrbeli za rezanje sadja za sadni kruh, za pripravo različnih kaš, sodelujeta v česnovi brigadi (pri lupljenju in rezanju česna za pripravo klobas), poleg sta ob pripravah na praznike in večje dogodke v domu. Pavla je članica sveta stanovalcev, je v svetu zavoda, aktivna pevka, z Josipom zelo rada plešeta. Ona sodeluje pri vezenju, kvačkanju, šivanju, pletenju, on poleg vinograda in drevesnice ureja Kneippov park, prebira časopise, rešuje križanke. Rada gresta na prireditve in izlete.

Njun dan se nemalokrat začne pred zajtrkom in nadaljuje po večerji, vmes pa je čas, pravita, da kaj postorita. Pavla in Josip Prekupec sta marsikomu spremenila življenje na bolje, z zgledom dokazujeta, da je starost obdobje žlahtnega posredovanja pridobljenih izkušenj na mlajše generacije, hkrati pa priložnost za ohranjanje lastne identitete in integritete.
 

Za zgodbo, ki se vas je najbolj dotaknila, lahko glasujete TUKAJ.