Šrilanka je znana tudi kot otok cimeta

Cimetovec je rod aromatičnih dreves, ki spadajo v družino lovorovk (Lauraceae). Pravi cimet je doma na Šrilanki in je sprva rasel divje v njenem osrednjem hribovitem delu. Zgodovina cimeta sega v obdobje pred našim štetjem. Najti ga je mogoče v kitajskih spisih kot kwai. Omenjen je v Svetem pismu, ko ga je Mojzes uporabljal kot olje za maziljenje v starem Rimu. Stari Egipčani pa so ga uporabljali pri balzamiranju mumij, in sicer zaradi prijetnih vonjav in njegovih zmožnosti konzerviranja.

Cimet kot konzervans

Na zahodu so ga med 14. in 15. stoletjem uporabljali predvsem za to, da so ohranjali meso in zavirali rast bakterij. Prav cimet je bil v 15. stoletju tisti dejavnik, ki je pripeljal do raziskovanja sveta. Do takrat so ga pridelovali le na Šrilanki. Portugalski trgovci so s svojim spremstvom v 15. stoletju zasužnjili domačine na Cejlonu in tako vzpostavili nadzor nad trgovino z Arabci. Za Portugalci so prišli Nizozemci, ki so si močno prizadevali za povečanje proizvodnje cimeta. Zaradi tega so gojenje preselili na zahodni in južni obalni pas otoka. Leta 1815 je otok pristal v britanskih rokah in tako tudi nadzor nad trgovino cimeta. Že takrat pa so začeli saditi čaj in kavčukovec, kar je omejevalo nadaljnjo širitev cimeta.

Med s cimetom za zdravje in dobro počutje

Danes je najboljša lega nasadov cimeta na jugozahodu Šrilanke. V bližini Mahaindruruwe ima velik nasad tudi naš prijatelj Shelie de Silva. Tam so si z družino, v objemu nekaj hektarjev velikega nasada, ki se je pred leti raztegnil na 100 hektarjev, zgradili domovanje. Tako smo se tudi mi podrobno spoznali s to rastlino, znano po vsem svetu. Večina ljudi, tudi v Sloveniji, ne ve, kako raste cimet in kaj pravzaprav uživajo. Največkrat vedo le, da je to začimba, ki je ne moremo pogrešati v kulinariki, brez nje pa si sploh ne moremo zamisliti zavitka z jabolki. A vendar je cimet mnogo več. Njegovi listi so podobni lovorjevim, le za kakšen centimeter ali dva večji. Razlikujemo pa med kakovostnim in nekakovostnim cimetom. Najboljši na svetu raste prav na Šrilanki. Šrilanški cimet (Cinnamomum verum syn.Cynnamomum zeylanicum) se razlikuje od manj kakovostnega in cenejšega kitajskega oziroma »cassia« cimeta, ki vsebuje veliko kumarina, za katerega strokovnjaki pravijo, da lahko ob trajnejšem uživanju celo škodi. Šrilanški pa vsebuje za zdravje dovoljeno mero kumarina in ga lahko zato vsak dan uživate. Jaz ga vsako jutro posujem na žličko medu in mi koristi tako za odpornost kot dobro počutje. Večkrat si odgriznem košček palice cimeta in počasi hrustam. Seveda je težko ločiti med šrilanškim in drugimi, ko imamo pred seboj zmleto različico. A paličice, ki jih mi na Šrilanki tudi oblikujemo, sušimo in spravljamo, se ločijo od paličic cassia cimeta. Slednja ima namreč le eno plast lubja, medtem ko je šrilanški svetlejši, poln in sestavljen iz več plasti posušenih skorjic lubja.

Olupljeno lubje dolgo tudi en meter

Prvo trgatev lahko opravimo šele po treh letih sajenja in na leto ga lahko očistimo dvakrat. Obirati začnemo, ko se barva stebla spremeni v rjavo in imajo premer od tri do pet centimetrov. Veje in liste odstranimo s palice pred luščenjem prvega sloja lubja, in to naredimo isti dan. Po strganju zunanjega rjavo zelenega ovoja pridemo do lubja, ki ga zarežemo do trdega lesa. Nato olupimo lubje, del za delom, s posebnim nožem. Najbolj vešči so tako spretni, da je olupek dolg tudi več kot meter. Med sušenjem se lubje zvije v svedrce. Nato jih zavijemo v obliko cevi, vanje pa dodajamo koščke lubja, tako da jih pravilno razvrstimo v notranjost cevi. Najboljši in cenjeni so daljši z debelino nalivnega peresa. Votle cevi so napolnjene s koščki lubja in tako jih damo sušiti. Podučili so nas, da je sušenje pomemben element pridelave cimeta, saj se lahko pokvari okus ali kakovost.

Dragoceno cimetovo olje, težje od vode

A uporabno ni le lubje. Listi vsebujejo eterična olja. Imamo srečo, da smo spoznali lastnika destilarne cimeta v Kosgodi, kjer se mu večkrat pridružimo pri delu. Velike bale listov zatlačijo v ogromne peči, spodaj zakurijo z olupljenimi cimetovimi palicami in pustijo, da listje zavre, po dveh ali treh urah pa pritečeta po cevi destilat ter eterično olje. Kot mi je znano, je eterično olje iz cimetovih listov edino na svetu, ki je tudi težje od vode. Je izjemno močno in že ena kapljica na koži močno zapeče. Uporabljamo ga predvsem za zunanjo uporabo. Le bežen dotik cimetovega olja na sencah odžene glavobol, kapljica v vodi nad dišečo svečko osveži prostor, le majhen brizg osveži in prijetno odišavi sobo. Ne le to, s cimetovim pripravkom pri nas na Manžanu tudi škropimo. Rezultati so vidni pri zatiranju glivičnih okužb na zelenjavi in sadju, lani pa smo ga prvič uspešno uporabili tudi pri škropljenju v vinogradu. Cimetovo olje iz lubja je pravzaprav ekstrakt, ki ga je mogoče tudi uživati. To olje je izjemno težko dobiti, saj je njegova pridelava zahtevna in ga pridelajo le v majhnih količinah. Temu je primerna tudi cena, saj je tudi do 20 odstotkov višja od cene olja iz listov. Skratka, če sklenem z besedami enega izmed pridelovalcev cimeta na Šrilanki: »Ponosni smo na naš cimet, po katerem smo znani po vsem svetu. Tudi po njegovi zdravilnosti, saj šrilanški cimet uporabljajo po vsem svetu za zdravljenje številnih bolezni. Predlagam, da s šrilanškim cimetom začinite svoje zdravje, da vas bo popeljalo v boljše življenje.«