Muzikal Mamma Mia oživlja glasbeno zapuščino legendarnega švedskega kvarteta Abba in se z zgodbo dotika občutljivih medčloveških odnosov. S tremi damami, ki so v slovenski različici prevzele glavne vloge, je veliko smeha in tudi resnobe. Dame in gospodje: Alenka Godec, Damjana Golavšek in Simona Vodopivec Franko. Dinamitke.
Očitno je, da sedim z deloholičarkami in žurerkami. Jasno, vsebine so drugačne, ampak ali morate vendar paziti, da ne hodite na iste prireditve kot otroci?
Damjana: Pri nas je druženje bolj stvar želje že krepko odrasle hčerke. (Po premolku.) Uživa v družbi Mamme Mie. Radi se družimo, a ne?
Simona: Vseskozi. Včasih bolj. Včasih manj. (Smeh.)
Simona, kako se vam sliši ideja o tankočutnih labirintih sprejemanja in razdajanja v občutljivih medosebnih odnosih? Mimogrede, hči Maya ima enajst let in sin Aiden skoraj štirinajst, mar ne.
Simona: Od takrat, ko smo vse noči prebedeli, sem si zdaj majčkeno opomogla. (Zajame sapo.) Prihaja drugačno obdobje odraščanja in osamosvajanja od mame.
- OBRAČUN Z MATERINSTVOM
Joj, čisto konkretno ste se dotaknili muzikala Mamma Mia. »V nas obuja neke spomine, ki so nam pomembni, in prebuja čustvovanje, povezano z lepoto življenja, z radostjo, ljubeznijo, z nekimi kategorijami, ki jim sicer posvečamo premalo pozornosti,« je zgodbo krasno opisal režiser Jug Radivojević.
Simona: Je premislek namenjen meni?
Damjana: (Vskoči brez milosti.) Ja, ker si ti Donna. (In se na stolu zaguga nazaj, da ulovi mehke poznopopoldanske sončne žarke.)
Simona: V vlogi gre za situacijo mame samohranilke, ki je na pomembni življenjski prelomnici, ko hči odhaja od doma. Moram reči, da je bližajoča se poroka edinke mehka, vendar delikatna, morda boleča tema. Veliko mam mi pove, kako podoživljajo svoja občutenja ob skladbi Mi polzi med prsti... Občutek, da jo izgubljam za zmeraj, ne da bi jo zares spoznala... Skušam ujeti vsako minuto... (Nazorno razpre dlan.) In včasih še veš ne, kdaj ti spolzi. To je gotovo eden subtilnih vrhuncev v predstavi. Ko sem se vživljala v vlogo, sem imela nenehno pred sabo mojo Mayo. Skušala sem si predstavljati, kako bi se od nje poslavljala čez leta. Ko smo začeli igrati pred občinstvom, sem se nekajkrat tako vživela, da imam pred sabo hčerko, da sem začela jokati. Producent me je previdno opozoril, da je sicer zelo fino, kako se vživim v vlogo, a občinstvo z mano vendar malce preveč trpi.
Producent. Jure Franko. Vaš mož, kajne. No, a vse tri imate izkušnjo materinstva in je vznesenost opravičljiva. Poleg tega je poročni dan hčerke (in sina) lahko dan obračuna z lastnim življenjem in materinstvom?
Simona: (Smeh.) Ja. Ampak vendar zdaj delam z več distance.
Alenka: Če imaš doma nekoga v teh letih, si ne moreš kaj, da ti prizor ne pride do živega.
Damjana: Zelo je podobno ob rojstvu otroka, ko idealiziraš materinstvo. Malo je abstinenčne krize ob odhajanju otroka, priznam, ampak treba je sprejeti, da je to del življenja. Hči ima trideset let in imava že druge momente, vendar sem zelo čutila Simono že na vajah, da sem se zjokala. Tako doživeto poje, da si lahko mislim, kako težko bo spustila Mayo iz rok. (Nasmešek.)
Simona: Saj nimam izbire.
Damjana: Otroku moraš pustiti vzleteti. In zelo lepo je, ko ga vidiš leteti.
Simona: To si tako iskreno povedala. Lepo je tudi, ko vidiš, da si ga naučil, da zna leteti.
 |
| "Mamo imam neizmerno rada. Zdi se mi čudovita. Nikoli me ni omejevala. Dovolila mi je delati napake in bila je pripravljena počakati, da se poberem." Damjana Golavšek |
Alenka, sin Luka že vzleta? Je bilo treba veliko »pospravljanja«, da se je vse smiselno postavilo na svoje mesto ob pripravah na razhod, ki po vseh pravilih zmeraj pride prekmalu?
Alenka: Veliko stvari se je že naučil, verjamem oziroma hočem verjeti, da je dobil dobro popotnico. Seveda smo šli tudi skozi težavnejša obdobja, ampak očitno nama je z možem prisluhnil. Čeprav sem nemalokrat pomislila, da ne gre v njegova ušesa, je vendar šlo in se nekje v njem ugnezdilo.
Damjana: Priročnikov o vzgajanju je milijavžent. Samo nikoli tvoj otrok ni takšen, kot v njih piše.
Simona: Bila sem starejša mama in čisto obsedena s temi knjigami že med nosečnostjo, ki sem je morala polovico preležati. Pa kako sem bila pametna. Ampak ko je otrok prišel na svet, vsa zmešnjava podatkov in teorije ni kaj prida delovala. Kaj pa zdaj? Malce zdrave pameti in kakšen nasvet izkušenejših – to je to.
Alenka: Vedno sem sledila navdihu. Ne rečem, da sem vselej reagirala pravilno. Kakšne stvari se morajo zgoditi, ne da bi bile kje popisane.
Damjana: Mama ima najboljšo intuicijo za svojega otroka.
Simona: Krasno pa je, če imaš ob sebi razumevajoče prijateljice, s podobnimi izkušnjami, kakšen korak naprej, s katerimi se lahko pogovoriš. Včasih je dovolj slišati: »To je normalno.«
Damjana: Partnerja morata biti dosledna.
Alenka: Uigrana ekipa. Otrokom je treba postavljati meje in obenem spodbujati individualnost.
Damjana: Pa še nekaj je imenitno pri vzgoji in uhajanju otrok, namreč da prešteješ do tri, preden kar koli narediš. Priznam, včasih sem bila preveč impulzivna in si mislim, joj, ko bi znala tedaj šteti do tri.
 |
| "Z mamo sva se imeli neizmerno radi. Žal je pred dobrimi tremi leti umrla. Bila je moja zlata mama, zame enkratna in neponovljiva." Alenka Godec |
- ŽENSKA ENERGIJA
Umetnost je biti strpen in znati stopiti korak nazaj. To se obrestuje pri otrocih, v zakonu in sploh v življenju.
Simona: Jaz kar precej štejem. (Prišepne zaupljivo.) Če odreagiram prehitro, preostro, pri nas ni uspeha.
Damjana: Ženske smo se pripravljene vzgajati, a ne?!
In verjamemo v moč besed Rada te imam.
Simona: Pridejo iz srca, mislim zelo resno in ne razmetavam z njimi kar tja v en dan.
Alenka: Uf, to je preprosto moč vseh moči. Besede, ki jih rada slišim in izgovorim. Nikdar iz navade in vedno zaradi popolnih čustvenih vzgibov. In teh kar ne zmanjka.
Damjana: Rad te imam ali rada te imam – to je čudežna kombinacija besed. Človeka preplavi kot topel val najlepšega poletnega večera, ko je vse tako, kot mora biti. Ko ljubiš in si ljubljen. Seveda je ljubezen vsepovsod, ne samo med dvema, ki se ljubita. Je vseobsegajoča univerzalna sila, ki se množi, če jo deliš.
Mammi Mii ste dale fantastične glasove, kako vznemirljivo vam je bilo stopiti v kožo druge ženske?
Alenka: Jaz sem Rosie. (Skoči in iztegne noge.) Nosim takšne superge, kakršne nosi Rosie v predstavi. Tudi bluze, tako da ne vem, ali je z mano vse v redu. (Smeh.) Mogoče zato, ker sem se prvič lotila takšne zadeve.
Simona: Ne, pomeni, da si dobila pravo vlogo.
Alenka: Igralskega, govornega dela sem se bala. A vlogi, kakršna je, sem kos. Seveda ne bi bilo tako, če ne bi imela zraven teh dveh trap. (To reče ljubkovalno.) Udobno se počutim.
Simona: Ko smo razmišljali o vlogah slovenske zgodbe Mamma Mia, sem najprej pomislila na Alenko in Damjano. »Ja, fajn,« me je Jure odpravil. Ko je dobil pravice in zagnal projekt, sem spet prišla ven z našo trojko. Saj veste, kako je, za producentovo ženo se mora vedno najti vloga, jaz sem nujno zlo v vsakem našem projektu. (Glasen sproščen smeh.) Gledališki ustvarjalci so imeli pomislek, češ, dobro, Simona mora biti notri, ena je v redu, ampak da bodo v muzikalu tri, ki niso igralke, s tem, lepo prosim, se pa ne bomo ukvarjali. Točno vem, kdaj sem se odločila, da bomo na odru me tri prijateljice ali pa ne bo nič: ko so me na avdiciji na konzervatoriju za glasbo mladi pevci ganili do solz, sem ju kar poklicala. Navdušeni sta bili bolj, kot bi si sploh lahko želela.
 |
| "Računovodkinja in umetniška duša. Mati in hči. Z leti mami postajam podobna, ampak se borim, da ohranjam sproščenost, pa čeprav sem zato včasih manj dosledna." Simona Vodopivec Franko |
Pa mož, pardon, producent?
Simona: No, kaj mu je preostalo?
Alenka: Vidite, tudi to je prednost, da si producentova žena, ker lahko vpleteš prijateljice. (Smeh.)
Simona: Ničkolikokrat se mi je že zahvalil, da sem bila odločna in neomajna, kar zadeva nas tri.
Alenka: Po prvi vaji v Križankah je prišel k nam in rekel: »Babe, priznam, imel sem pomisleke, ampak kar ste naredile, je navdušujoče.« In me kar rastemo.
Damjana: Mene še zdaj gane, ko govorimo o tem. Vem pa, da so naš vsestranski talent prepoznali že v ekipi na nacionalni televiziji, ko je bil urednik Mito Trefalt in režiserka Metka Leskovšek. Očitno sta bila edina, ki sta v nas verjela.
Simona: Po tistem smo ubrale vsaka svojo pot.
Damjana: Zdaj pa poslušamo, kje za božjo voljo smo bile.
Alenka: Ko sem stopila skozi vrata cvetličarne, kamor sicer redno hodim, mi je gospa s pogledom dala čutiti, da mi želi nekaj povedati. Pohvale za Mammo Mio sem še dostojanstveno prenesla, ko pa je spregovorila o nas na odru, sem se malo režala, malo jokala. Pišuka, vidi se, sem si mislila. To, da nas ljudje začutijo, je uspeh. Ker izžarevamo tisto, kar v resnici čutimo. S partnerjem gradiš odnos ne vem koliko časa, pa ne pade vedno na plodna tla.
Damjana: Žarimo lahko tudi zaradi celotne ekipe. Nedvomno je energija, ki je med nami vedno prisotna, navdihujoča za ženske, ki v teh letih običajno prihajajo v nesozvočje z življenjem. Mnoge se same sebi zdijo pri petdesetih stare. No, ta stereotip je po Mammi Mii na trhlih nogah.
Simona: Všeč mi je bila Tofova opazka, ko je zapisal: »Če kdo misli, da so ženske pri petdesetih stare, naj si gre pogledat muzikal Mamma Mia.«
Damjana: Ženska je lahko čisto v vsakem življenjskem obdobju privlačna, če hoče. To nima zveze s starostjo. Ampak nekaj je treba za to tudi narediti in se predvsem prebuditi.
- PRELOMNICE ZA VSAKDANJO RABO
So petdeseta mejnik, da se malo ustaviš in razmisliš, kateri korak je vreden koraka, in premoreš toliko nagajivosti, da znaš uživati majhne radosti?
Alenka: Seveda greš čez takšne in drugačne ovire in preizkušnje, ampak nekje globoko v sebi smo pomirjene. Spomnim se, ko je Simona čisto na začetku rekla: »Punce, a si obljubimo, da si vse sproti povemo?« Me nimamo v sebi nič slabega.
Simona: Če se zazrem vase in podoživim dosedanje življenje, je kot roller coaster. Vlakec smrti. Od nebes do pekla pa nazaj. Z leti sem se naučila uživati v vsakem lepem trenutku, ki mi je dan, saj je drugače zamujen. Neprijetnosti (če so) pa vsaj za tisti čas potisnem stran. Vedno lahko najdeš razloge za skrb in slabo voljo, življenje pa teče dalje in neopaženo odnese tudi srečne trenutke.
Damjana: Dobro je, da si tako naravnana. Sreča ima rada, da sežeš po njej.
Simona: Morda je to značilnost škorpijonov. Poleg vedrine poznam tudi temačnost. Bolj zaradi kontrasta. (Smeh.)
Alenka: Tudi jaz nisem čisto tipična škorpijonka.
Damjana: (Dvigne pogled k Alenki.) Ti si res dobrovoljna ženska. Ampak škorpijon je tudi strasten, rad ima življenje, po tej plati si tipična škorpijonka.
V knjigi Anina poroka avtorice Nathache Appanah-Mouriquand je pripovedovalka Sonia na dan poroke svoje edinke opisala: »Koliko časa prebijemo tako, da si zapletamo življenje? Koliko časa potratimo tako, da se ukvarjamo s svetom, s svojo podobo, s podobami in lažnimi podobami, in tako pozabljamo gledati te, ki jih ljubimo?« Ali so res nujni veliki opomniki, da se zavemo, da je življenje lepo in se nima smisla ubadati z ničevostmi?
Damjana: To lahko primerjam s tem, ko gredo nekateri na potovanje, tam pa samo fotografirajo. Tistega, kar bi njihova duša lahko doživela v tistem trenutku, ne vidijo in podoživljajo ob fotografijah. Življenje gre medtem mimo. Takrat ko je, moraš vzeti tisto, kar je. Živeti moraš zdaj.
Alenka: To je odvisno tudi od obdobja.
Damjana: Nekateri bi rekli, da z leti pride modrost, drugi zamahnejo, češ da z leti pride samo starost. V vsakem primeru moraš za svoje življenje sam prevzeti odgovornost. Tudi če vedno vidiš kozarec samo napol prazen.
Alenka: Če si slabe volje, negativen in grdo gledaš, ja, kako sploh lahko pričakuješ, da se ti bo kaj lepega zgodilo?!
Simona: Čas me zdaj spodbuja k zavedanju, da nismo večni in da smo veliko poti že prehodili. Ko smo dobili pravice za Mammo Mio, sva z Juretom tehtala, kaj vse bo to prineslo. A sva bila soglasna: Klinc, kdaj pa, če ne zdaj. Pri Alenki in Damjani je bilo prav tako jasno, da naši odnosi ne bodo šli k vragu, pa četudi bi šlo vse drugo.
Damjana: To leto je a year of a lifetime.
Alenka: Točno to. Napolnjene smo z energijo. Tudi ko ni predstave, ves čas mislim na Mammo Mio. Jaz sem fenica Abbe. Simona na začetku ni želela zbujati prevelikega upanja... (Premolke.) Spomnim se, ko ji je Damjana rekla. »Veš, tudi če se ne bo izšlo, ne vzemi mi zdaj tega trenutka veselja.«
Damjana: Res sem imela mravljince v trebuhu. Trenutek, ko živiš v trenutku.
Dovolite še zadnje vprašanje. Spet, v knjigi Anina poroka se pripovedovalka, ko se pred hčerino svatbo v belem prebija skozi tok misli in spominov, sprašuje tudi o podobnostih in razlikah med materami in hčerami ter da je morda v otrocih precej skritih plati nas samih. Povejte, ste svojim mamam podobne v čem in katere so tiste reči, ki jih nočete ponavljati za njimi?
Alenka: Z mamo sva se imeli neizmerno radi. Žal je pred dobrimi tremi leti umrla in morda so tudi zato nekatere od nje posvojene finte pravzaprav dobrodošle. Bila je moja zlata mama, zame enkratna in neponovljiva.
Damjana: Hvaležna sem za življenje, ki sta mi ga z očetom dala. Mamo imam neizmerno rada. Zdi se mi čudovita. Nikoli me ni omejevala. Vedno sem lahko šla po poti, ki se mi je zdela prava, čeravno se je kdaj kasneje izkazalo, da je bil njen nasvet primernejši. Dovolila mi je delati napake in bila je pripravljena počakati, da se poberem, če sem v življenju kam zgrmela. Ja, občudujem jo. In podobna sem ji v vsem, kar sem naštela. Juhuhu.
Simona: Res je hecno, ko začneš pri sebi opažati lastnosti, ki so ti šle pri mami na živce, in opaziš pri hčeri lastnosti, ki jih ne maraš pri sebi. Moja mama je poskušala biti v vsem perfekcionistka – imela je vse čisto in pospravljeno, nikoli ni zamudila, pakirala je dan pred odhodom, bila je vedno urejena, dosledna na vseh področjih. Uf, in to je zahtevala tudi od mene. Tedaj dokaj neuspešno. Računovodkinja in umetniška duša. Mati in hči. Z leti ji postajam podobna, ampak se borim, da ohranjam sproščenost, pa čeprav sem zato včasih manj dosledna.
