Vikend in dopustovanje na barki imata svoje specifike. Nekatere so vezane na odnose med udeleženci in topogledne kompatibilnosti. Že če gre za domačo družbo, so stvari lahko precej delikatne, saj dolgotrajnejše obsodbe na majhen življenjski prostor hitro pokažejo, da tudi ljudje, ki sicer živijo skupaj, niso drug na drugega tako navajeni, kot se to zdi na prvi pogled. Pa pustimo ljudi, ki si lahko privoščijo razkošne jahte s številnimi sobanami, saloni, masažnimi bazeni in ločenimi toaletnimi prostori. Tu je govor o navadnih smrtnikih, ki v nasprotju z omenjenimi še staromodno opravljajo nujne življenjske potrebe, na prvem mestu odhod na blato in prakticiranje spolnih odnosov. Strokovno povedano, govor je o sranju in seksu.
Če začnem s sranjem, lahko najprej opazim, da ljudje tozadevno neverjetno komplicirajo. Pri manjših čolnih je namreč navada, da se to počne v vodi, saj se varčuje s sladko vodo, ki načeloma spira WC. Drugi razlog je ta, da filtrskemu sistemu navkljub ni ravno prijetno, ko zbiralnik za odpadne vode ob vsaki uporabi WC-ja izdihne v zrak približno takšen volumen zraka, kolikšnega pokasira vase. Vonji dobrega zajtrka ali jutranje kave pa niso sorodniki vonjev, ki se mesece oblikujejo v fekalnem zbiralniku. Sam z opravljanjem teh stvari v vodi nikoli nisem imel težav, kaj je namreč boljšega kot imeti WC in bide v enem, in to okrog in okrog sebe. Ljudje pa so polni težav. Eni ne morejo v vodi, drugi ne, če nimajo opore za noge ali če se ne držijo za nekaj trdnega. Hudiča, koliko ravnotežja pa potrebuješ pri sranju? Tretjim ne gre in ne gre, ker jih mogoče kdo gleda. Tudi to je čudno. Ko si zamislim grimase ljudi ob vsemogočih življenjskih situacijah, tista ob sranju zanesljivo ne spada med dvajset najgrših ali najbolj smešnih. Če želite kakšno takšno, nekomu recite, da mu je nekdo na parkirišču podrsal avto, če pa želite res zmagovalno, ljudem na primer namignite, da so se zredili. Ne bom pozabil dveh deklet, ki sta v ta namen vedno plavali na obalo z blazino, na kateri so bili pivo, cigarete in toaletni papir. Če to šele ni svinjarija, mar ne? Kolega pa je enkrat, ko smo par dni fantje sami lovili ribe, med svojim topoglednim plezalnim poskusom padel v trnje in na lopaticah pridelal nekaj daljših prask. Zadeva bi imela srečen konec, če mesec dni pozneje, na mojem domačem žuru, medtem ko je njegova žena stala na drugi strani kamina, jaz ne bi siknil, če se kaj sliši z Rusinjo z ribolova. Še danes mi je žal, saj je bila škoda ireverzibilna. Ženske včasih res ne premorejo nobenega smisla za humor …
Pri seksu ni nič bolje. Prve dni na čolnu se ljudje vedejo, kot da tega sploh ne počnejo ali pa se trudijo z maratonskimi plavanji v zalivčke, kjer so skale manj ostre, ali pa v takšne, zaradi katerih ti mivka potem leze ven iz znanih in neznanih telesnih odprtin. No, nekaj dni pozneje zadošča, da en par začne, potem pa padejo maske. »Dajva malo zazibati čoln in malo zavzdihniti ob branju,« je enkrat pribila ena deklina, ki je sicer ravno dobila obisk ruske tete, »sicer si nihče ne bo upal seksati tu gor!«
A tudi sproščenost ima svoje omejitve. Ko ljudje začnejo srati le par zamahov od barke, ponoči pa pari tekmujejo, kdo bo dlje povzročal ponavljajoče se živalske krike, veš, da je treba domov. Ljudje smo pač narejeni tako, da ljubimo ekstreme. Neke srednje različice nam smrdijo kot kuga. Oziroma kot drek, da bom bolj v kontekstu.