Kadar se odločim in je pravi dan za čiščenje kakega prostora, se tega lotim načrtno, približno vem, kaj je tam, in bolj ali manj imam že prej v mislih, kaj se bo znašlo na katerem kupu.
Tokrat pa me je delo našlo samo. Povsem preprosta naloga je namreč prerasla v pravo pustolovščino. Pravzaprav so med srečanjem z vso navlako manjkale samo še kače.
Pozabljeni prostori
V eni od oddaj za pasjeljubce so mi povedali, da moj štiritačni Benko pravzaprav sploh ni srečen, ker si posteljo deli z mano, ampak nujno potrebuje svoj in samo svoj kotiček. Pa sem se domislila, da pravzaprav poleti res dosti časa leži v sobici pod stopnicami, ki ločijo zgornje stanovanje od spodnjega. Poleti, ker je to pač najhladnejši prostor v hiši. Pravzaprav se jaz redko podam po teh stopnicah in se tam nikoli ne zadržim dlje kot kakšno sekundo. Že dolgo se nisem ozrla po njej in pogledala, kaj je pravzaprav tam. Sem se pa na sobico spomnila ob gledanju oddaje. Tako je bila na dlani rešitev: stopnice mu bodo za streho, sobica je majhna in mu bo zagotavljala vso intimo, ki jo potrebuje. In tu se je začela čistilna avantura.
Od druge do tretje vojne navlake
Skladno s sistemom čiščenja sem morala najprej povsem izprazniti prostor. Neverjetno. Kar brez konca. Od čevljev iz verjetno druge svetovne vojne, majic iz moje prve službe izpred 25 let, stojal za oblačila, celo slika z angelom se je našla, čeprav pri naši hiši že stoletja nihče ni član verske skupnosti.
Vse se je kadilo od nabranega prahu, ko sem vso navlako nosila iz hiše. Ko je bila sobica izpraznjena in očiščena, sem malo pregledala nakopičeno kramo. Kar z lahkoto sem preskočila vsaj dve zapovedi pravilnega čiščenja in sortiranja. Če se sploh nisem zavedala, kakšne smeti skladiščim že leta, to pomeni, da prav nobene ne potrebujem. Vse in hitro v smeti. Brez sortiranja, ki bi me lahko samo zmedlo in bi se mi celo zgodilo, da bi v nekem čudnem trenutku kakšno smet celo zadržala. Še dobro, da je mesec, ko imajo tudi komunalne službe posebne odvoze.
Babice so shranjevale tudi krpe
V garsonjerah, ki smo jih v zadnjih letih plačevali po tisoč evrov za kvadratni meter, v Ljubljani pa po tri tisoč, se nam kaj takega gotovo ne bi moglo pripetiti. A v hiši, ki smo jo podedovali od prednikov, se nam prav lahko zgodi, da po naključju odkrijemo kotiček z varnostnimi rezervami.
Spomnim se še, kako smo se vedno smejali babici, ki je shranjevala stare krpe, ker je nekoč videla partizane, ki so imeli noge ovite v raztrgane žaklje. No, ona ni doživela še ene vojne, ko bi se lahko toplo ovila v stare majice. Dvomim, da si bom tudi jaz z njimi lahko kaj pomagala. Pravzaprav moj osnovni cilj niti najmanj ni bil dosežen. Imam sicer novo sobico, očiščeno in brez navlake, s posteljo za psa pod stopnicami. A kaj ko Benko tega ne razume in ni podlegel pasjim TV-psihologom. Matejina postelja je še vedno najboljša.