Kaj je socialna fobija? To je motnja, pri kateri ima posameznik močne strahove pred stiki z drugimi in ne zmore tvoriti primerno močnih socialnih vezi. Je pojav, ki se lahko zelo tiho prikrade v osebnostno strukturo in osebi onemogoči, da v skrajnem primeru sploh stopi iz stanovanja ali celo iz svoje sobe v zunanji svet. Odpor in strah do drugih ljudi in nepredvidljivih situacij tako prežame osebo, da ta ni zmožna socialnih interakcij.
Zakaj takšen uvod? Zato ker pri svojem delu vedno pogosteje naletim na primere, ko najstnik ali najstnica ob vstopu v puberteto nekako socialno 'zamrzne'. Oblije ga/jo strah, ki je tako hromeč in močan, da ne zaleže nobeno prepričevanje staršev, da je vse v redu, da ni potrebe za strah, da je vsak dan bolj ali manj enak in da se ne bo nič zgodilo, kar bi ga/jo ogrožalo. No, vsako takšno prepričevanje je ob močni socialni blokadi najstniškega otroka zaman.
Mama dvanajstletnice je v paniki. Hči noče v šolo, nikakor je ne more prisiliti, da bi prestopila prag hiše in se napotila do šole. Sicer reče, da bo šla in da se zaveda, da je ni treba biti strah, a ko prideta jutro in nov šolski dan, nastopita popolna blokada in upor. Ne zaležejo nobeno prigovarjanje, prošnje, pripombe, na koncu že grožnje in prisila. Ne, ona se je odločila, da ne gre, in pika. Da bo ostala doma in da se tako počuti varno. No, to je lahko začetek prej opisane socialne fobije, ki je zelo trdovratna in zagatna reč, ki jo z dolgoletnimi terapijami lahko razrešimo, a je za to spet potreben pogum in sodelovanje prizadetega posameznika.
 |
| Avtorica prispevka je univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka Melita Kuhar, Svetovalnica, www.svetovalnica.si, dosegljiva na tel.št. 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. |
Sin je v drugem letniku srednje šole. Osnovno šolo je zvozil brez večjih težav, prvi letnik z dvema popravcema, a ju je naredil v prvem roku. Sedaj je konec drugega letnika in nabralo se je ogromno ur, ko je manjkal pri pouku. Mama ga je opravičevala v šoli, pisala vse mogoče izgovore, da mu je razrednik opravičeval odsotnost, a kar je preveč, je preveč. Sin pravi, da mu je šola brez veze, da sploh ne vidi smisla, da bi se učil vse to šolsko sranje, da ga nič ne veseli in da je najrajši v svoji postelji, spi, igra igrice in gleda kratke filmčke. Nobena šok terapija mame, ko mu je ukinila internet ali vzela telefon in računalnik, ni pomagala, le še bolj se je zabubil v posteljo, še jesti ni hotel več, nobenih obiskov ni hotel sprejeti, skratka, zavil se je v samoto.
V obeh resničnih primerih je za zunanjim izkazovanjem v resnici močna travmatična izkušnja, izguba, smrt ali čustvena prikrajšanost. Oba najstnika sta imela skupni imenovalec: strah pred življenjem, strah pred odnosi, predvsem pa šibko lastno vrednost in nobene samozavesti. Udarci usode in njena nepredvidljivost so prispevali k temu, da sta obe družini utrpeli izgubo, ena enega od staršev, druga travmatično ločitev in medvrstniško nasilje.
Dragi starši, ko opazite, da se vaš najstnik ali najstnica zapire vase, ne dovoli več nobenih vprašanj, ne sodeluje pri družinskih opravilih in ga tako rekoč ne spravite iz sobe, poiščite pomoč. Izolacija in porušena samozavest otroka se ne bosta premaknila sama od sebe. Nikar ne dovolite, da pride do zdrsa v socialno fobijo.
»Preberite več v Suzy, novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite brezplačno številko 080 11 99.«
