Za mano je slabih 800 prevoženih kilometrov in jutri navsezgodaj jih name čaka še približno 200. Iz Ljubljane z avtomobilom v Hannover na sejem. Smo že takšna država, da so nas sodobne letalske povezave obšle, vsaj tiste, kjer do frekventnih evropskih destinacij ni treba enkrat ali celo dvakrat zamenjati kovinske ptice. No, tudi naši južni sosedje topogledno niso kaj prida boljši. Sem preveril. Pri Avstrijcih pa moraš prav tako vsaj do Dunaja, do južnih krajev imajo očitno precej mačehovski odnos. Primerno zgodovinski pridobitvi najbrž.
Sodeč po sirenah, ki se oglašajo, bi človek zlahka dobil vtis, da spi na Manhattnu, ko opazi, da vse pripadajo rešilcem in nobena policistom, pa ugotovi, da se to zliva z dejstvom, da gre za mesto starcev, kjer potrebujejo le en policijski avto na dvajset rešilcev. Tako kot povsod po svetu si mladina želi velikih mest, hrupa in gneče. Kot izgovor pridejo prav službe, dejansko pa gre za nemir, ki ga zganjajo hormoni, ki žurajo v mladih telesih. Vsi smo bili tam, mar ne?
Ko zapeljem v ozke ulice, me na eni strani preseneti tih spokoj urejenosti mesta, na drugi pa popolna ležernost prebivalcev do pravil, ki nam jih vsiljujejo vsak dan. Na zeleno luč čakam tako dolgo, da bi bili moji čevlji že iz mode, če seveda ne bi nosil takih, ki se jim je to zgodilo že leta nazaj. To pa ne moti domačinov na nasprotnem bregu glavne ceste, ki ob pogledih levo in desno brezbrižno zapeljejo čez rdečo. Devet zvečer, nikjer žive duše, naj uradnik, ki si je tu izmislil semafor, onanira na koga drugega, si mislijo. Tipična vaška pravila pač. Nemcem ni treba biti bolj papeški od papeža, njihove državotvorne izkušnje segajo v zgodovino. Birokrate lahko dojemajo hudomušno in cinično.
Ko v hotelčku, na stenah katerega piše, da je star več kot 200 let, vprašam, kje lahko parkiram, mi odgovorijo, da kjer hočem. Ko vprašam, do kdaj lahko dobim večerjo, mi prijazno rečejo, da dokler hočem. Ko me zanima, ali lahko v sobi kadim cigare, mi odvrnejo, da lahko, če sem kadilec, in dodajo, da pri večerji lahko, tudi če nisem... No, najbrž se je tukaj nekaj izgubilo s prevodom, z njimi namreč govorim angleško, saj nemško ne znam, sliši pa se dobro.
Ne bom tajil, da Nemcem zavidam sistem, ki državo s povsem povprečnimi ali celo podpovprečno izobraženimi in razgledanimi državljani, če upoštevaš še priseljence, v primerjavi s Slovenci, dela izjemno uspešno in generacijam svojih otrok predaja štafetno palico vrhunske konkurenčnosti.
Ob visokem spoštovanju do bojev naših dedov, diši po ironiji. V najhujših ter hkrati najbolj enotnih in romantičnih trenutkih našega naroda jim je uspelo, da so nas osvobodili jarma naroda, ki zna pravico do osnovne človekove svobode in dostojanstva bistveno bolje vkomponirati v lastni sistem kot mi. Kliše, a smo se zato borili, je vse prej kot iz trte izvit...
