To je tisto, kar imamo. To je to. In zdi se, da je vse težje razumeti vse, kar se dogaja okrog nas. Itak se vsi staramo in svet že po konceptu relativnosti postaja vse bolj zapleten, vendar najbrž tudi v absolutnih vodah omenjen gradient stoji, saj je občutek, ki nas še edini povezuje, intergeneracijski. In to je ta, da nam res ni nič več jasno.
Kako močno je v človeku prisoten ovčji sindrom vdajanja v usodo, se je pokazalo že neštetokrat v zgodovini. Primeri vdanega korakanja taboriščnikov v plinske celice in milijonska tiha vdajanja v genocide vseh vrst in oblik so le vrh ledene gore obupa naše rase v smislu množične moči upora. Naš DNK ja pač precej bližje prašiču kot mravlji. Dandanes, ko naj bi bile pravice, vključno s pravico do življenja, bojda že generacijsko vdelane v nas, nekateri za našo množično nonšalanco krivijo cepiva, drugi koprenaste sledi na nebu (chemtrails), tretji pa razlagajo, da gre le za smrtno kombinacijo lenobe in sindroma kuhane žabe.
Povprečno zmedeni urbani naseljenec tega planeta ne ve več, kaj naj si misli. Na eni strani mu mainstream mediji po vzoru religij in njihovih promotorjev na dnevni bazi pripravljajo gledališke igre in nizajo zgodbe, ki so včasih grozne, včasih celo zabavne, vendar že pri kanček kritičnih in razumnih ljudeh, ki so obenem čez puberteto, skoraj brez izjem popadajo v koš populističnega trača.
Na drugi strani nam »podzemni mediji« servirajo nove svetovne rede, načrtovana zastrupljanja, namerno škodljiva cepljenja in še tisoč in eno dobro načrtovano zaroto proti nam vsem. Kaj pa če je zarotništvo samo ena velika zarota?
OK, recimo, da drži, da to našo državo vodi manjša skupina ljudi, med katerimi se nihče ne piše Pahor. Niti Cerar. Da imamo vsaj sto slovenskih megabogatašev, od katerih se še nikoli nihče ni znašel na razvpiti lestvici najbogatejših Slovencev. Da imamo profesionalne kriminalce na vseh mogočih področjih, od katerih še nikoli ni bil nihče niti priprt. Da obstaja točno izdelan načrt, kako nas ubobožati in zasužnjiti za vse prihodnje generacije. Da imamo vsaj tisoč lepotic svetovnega kova, od katerih se nobena še nikoli ni pojavila na nobenem lepotnem izboru. To zadnje mi požene strah v kosti, če le še enkrat preberem.
Vendar, po drugi strani, če pokličemo prijatelja, bo načeloma dvignil telefon, če poljubimo pravo žensko, dobimo poljub nazaj, in kar koli že rečemo svojim otrokom, bodo itak naredili po svoje. Pivo dejansko delajo iz hmelja, vino pa iz grozdja. Okus pasulja, hvaležnost psa, vulgarnost duše, umazanija kreacije in čistost misli... še sledite?
Kaj se lahko naučimo? To, da je svet v pomembnih stvareh takšen, kot je videti, v nepomembnih pa ni temu niti blizu. Vsekakor bolje kot obratno. Najbrž.
