Slovenski zajtrk in plastični štefan

Menda se cene govejega mesa na severu Evrope zvišujejo, za kilogram pitanca ali telice kmetje iztržijo od 2,5 do 3,5 evra, za teleta moškega spola pa celo do 6 evrov. Počasi se menda povpraševanje prebuja tudi pri nas. Glede na obupno nizke cene mleka, zdaj so okoli 23 centov za liter, s čimer kmet, ki je vezan le na proizvodnjo mleka, ne bo preživel niti leto dni, je dvig cene mesa dobrodošel, saj so kmetom za pokrivanje sprotnih stroškov ostala le še teleta. Na Festivalu slaščic in čebelarskih izdelkov v Celju smo slišali, da samopreskrba še naprej hira. Kot da vsi prijemi v zadnjih letih ne morejo ustaviti opuščanja kmetovanja. V resnici ni tako, v resnici še ni bilo nobenega resnega prijema za stabilizacijo pridelave hrane. Slovenski zajtrki in kosila nimajo želenega učinka. Zdi se, da se preveč ljudi ukvarja z medijskimi projekti in premalo s konkretnimi rešitvami. Človek je po svoji naravi oportunist, zato je Slovenca zelo težko prepričati, da bo kupil enako blago za tretjino dražje. Stvar je treba reševati pri izvoru, pri mladem kmetu, ki mora zadovoljen kmetovati, sicer bo stvar opustil.

Tako kot se digitaliziramo, če želimo ali ne, je hitra, pripravljena in v plastiko pakirana hrana dejstvo. Na kmetijskem sejmu v Komendi sem srečal mladega trgovca s plastičnimi steklenicami in drugim posodjem. Med flašami za olje, kis, vino, mleko... je imel plastični štefan za vino. Delovalo je malce bizarno, vino menda pijemo iz steklenega kozarca in natakamo iz steklenega poliča, pa vendarle je stvar tu: »Uporabna na veselicah, nenevarna, poceni...« je povedal fant. Tu smo!