Slovenske gostilne v Šanghaju ni našla

Dobro se je na Kitajskem znašla tudi Sandra Sagadin, hči slovenskega košarkarskega maga Zmaga Sagadina. V Šanghaju je bivala med letoma 2003 in 2006. Sprva je delala na področju informacijske tehnologije in telekomunikacij, potem še kot poslovna svetovalka.

»V Parizu sem opravljala prakso in pridobila številne stike, tudi iz Kitajske, kjer so bili zainteresirani za sodelovanje,« pove Sagadinova, ki je uspešno končala študij ekonomije in poslovanja. »Kitajska je fascinantna – že Šanghaj ima 20 milijonov ljudi, kar je za nas v Sloveniji nepredstavljivo,« doda o prvih vtisih o deželi v Aziji. Mesto jo je navdušilo, delovala je v poslovnem središču, kjer pa je bilo poleg Kitajcev tudi obilo tujcev, ki so tako kot Sagadinova tu našli poslovno in karierno priložnost. »Delala sem za tuje podjetje, a sem imela veliko stikov z domačini. Kitajci so me prijetno presenetili. Izjemno iznajdljivi so. Tudi službe menjajo hitro. Ko jim kaj ni pogodu, si poiščejo novo,« opiše okolje, kjer je delala. Vodstveni menedžment je bil iz Evrope oziroma Združenih držav Amerike.

Standard se je v zadnjih letih menjal, predvsem zaradi devalvacije nacionalne valute juan, ki je rasel do 2005., potem pa začel padati. »Ko sem še živela tam, je bilo mesto poceni, standard dober, potni stroški in najemnina za stanovanje pa nizki,« nadaljuje. Kljub izjemni velikosti mesta časa na poti v službo in nazaj ni izgubljala, četrt ure je potrebovala v eno smer. »To je že za Slovenijo dobro,« v smehu doda in pristavi, da je bila temu primerno visoka tudi cena. »Precej lažje pa vam je na Kitajskem, če znate jezik,« svetuje vsem, ki se podajajo na ta konec sveta. Pogovornega jezika se je naučila med bivanjem.

»Mesto je živahno in pestro, ves čas se kaj dogaja. Ko hodiš in opazuješ, vidiš, da je tam kar svet v malem. Slovenske restavracije nisem našla, jugoslovansko pač. Pogrešam kitajsko kuhinjo. To, kar imamo v Evropi, je le skromen delček tega, kar v resnici ponujajo na Kitajskem,« hvali tamkajšnjo kulinariko, kjer vsak konec države ponudi kaj specifičnega. Najbolj so ji v spominu ostale juhe, rada je segla po morski hrani, pozabila ni niti na številne začimbe, ki jih v hrani ne manjka. Sagadinova, danes se ukvarja s poslovnim svetovanjem, ne izključuje, da še kdaj obišče Kitajsko. Doma, na stari celini, pogreša kitajsko kuhinjo.