Zadnje tri mesece precej časa posvečam marketingu. Prvič zato, ker se zadeva pospešeno spreminja, in drugič zato, ker sem topogledno malo zaspal. Mogoče celo ne toliko zaspal, kolikor mi to področje nikoli ni preveč ležalo. Razvoj, menedžment, finance, celo prodaja so moškim zanimivejše zadeve, prav marketing pa je bil vedno sinonim za zelo luštne in urejene dekline, ki jim je podjetje dalo budžet, direktor pa ključe od svoje pisarne. Prodaja bo vedno trdila, da je marketing v podjetju definitivno na odhodkovni strani, prodajo pa itak vse sami. Prave korelacije med marketingom in prodajo resda ne zna izračunati nihče, po drugi strani pa ga ni junaka, ki bi ga razpustil. Tako je marketing v podjetju kot župnik na vasi. Veliko stane, učinki so nemerljivi, vendar buuuu, kaj bi pa bilo, če ga ne bi bilo? Tukaj govorim v imenu množic in ne v svojem, saj sam namreč vem, kaj bi bilo. Manj zdrah in otroških frustracij! Pa to zdaj ni tema …
Ko takole prebiraš sodobne marketinške pristope, vidiš, da so se določeni psihološki koncepti z leti porazgubili, določeni so pa v nenehnem vzponu. Med slednjimi zanesljivo izstopa koncept slabe vesti. Ljudi je namreč precej preprosto prepričati, da za nekaj premalo naredijo. Vendar ideja ni tako nedolžna, kot je videti na prvi pogled, potrošniki pa ravno tako ne.
Torej. Prodajmo ženskam, ki mislijo, da imajo nekaj kilogramov preveč, v glavi pa že vcepljeno idejo od naših predhodnikov, da premalo naredijo za svoje telo, steper. Pri konceptu slabe vesti je zanimivo, da nam pravzaprav teh žensk ni treba naščuvati, da bodo po tem steperju tudi skakale. Veliko raje namreč sedijo v domačih naslanjačih in vase bašejo ferrero rocher. One že ob nakupu globoko sumijo, da bo steper po prvih dveh dneh potem tedne in tedne pozabljen pod posteljo. Zato ste najbrž opazili, da prodajalci veliko več dragih reklamnih sekund namenijo sistemu zlaganja pripomočka kot temu, koliko minut na dan naj bi ga uboge debeluške trpinčile. In sebe. Kje torej tiči zajec? Gre za to, da naši možgani že ob prvi ali celo predprvi fazi vpeljave steperja v življenje, to je nakup, sprostijo kemijo zadovoljstva in navdušenja nad samim sabo. Ker smo nekaj dobrega naredili zase in ubili slabo vest. Slaba vest, ko nam zadeva pozneje le lovi prah pod posteljo, pri večini ljudi ne nastopi nikoli. Tudi slaba vest ima očitno neke lastne omejitve. Kmalu pa spet potrebujemo nov nakup, saj že nekaj časa nismo nič naredili zase …
Koncept slabe vesti nam tako prodaja omenjene mučilne naprave vseh vrst in oblik, kozmetiko, kvazizdravila za 150 vrst čiščenja telesa, orodje in še marsikaj. Celo hrano. Imam prijateljico, katere jedilno mizo vedno krasi vsaj pet vrst sadja. Po navadi si ga nabašem v žepe, ker njej itak brez izjeme zgnije. Enkrat sem jo vprašal, ali se zaveda, da samo nakupovanje sadja še ne izboljša njene prehrane, pa mi je odgovorila, da načeloma se, samo da je občutek vseeno boljši, kot če ga niti ne kupi. Kolegu je zdravnica za zajtrk predpisala jogurte s koščki svežega sadja, cimetom in oreščki. Ko sem z njim zajtrkoval, sem mu namignil, da je zdravnica verjetno imela v mislih, da s tem nadomesti vsakodnevna jajca s šunko, ne pa jih nadgradi. Vem, je rekel, samo če pa pojem oboje, je volk sit in koza cela. Za kozo sicer ne vem, volk pa mora biti sit kot hudič …