»Z veseljem bi šel, vendar res moram na fitnes«, »Že dvakrat sem manjkala na treningu, danes pa res ne smem«, »Niti najmanj se mi ne ljubi, ampak obljubil sem si, da bom vsaj trikrat na teden na Šmarni«. So vam takšne in podobne izjave znane? Ste jih že slišali? Ne gre za kakšne resne športnike, še manj profesionalce. Gre za navadne ljudi, ki so tudi iz športa naredili mučeništvo.
Šport je nastal iz čiste igrivosti in veselja. Na neki točki razvoja naše rase je začelo nekemu zelo privilegiranemu sloju ostajati nekaj časa. Tako so se nekateri zakajali, opijali in zganjali orgije, drugi pa izumili šport. No, načeloma je šlo za iste ljudi, le del dneva je bil drug. Skratka, rodil se je kot otrok radosti in zabave. Najprej športnikov, z rahlo zamudo publike in še z manjšo tistih, ki so iz tega delali posel.
Z vsesplošnim prosvetljenstvom, za katero bi človek, glede na mračnost in primitivnost srednjega veka verjel, da je bilo sprovocirano iz vesolja, je dobil ideološke razsežnosti in nekakšno družbeno koncesijo nad skrbjo za stanje telesa in duha posvečenih ljudi. Že naši prapradedje pa so vanj vnesli neke začetke množičnosti. Svoja društva so v drugi polovici predprejšnjega in v začetku prejšnjega stoletja poimenovali po avtohtonih pticah plenilkah in v svoje vrste vabili vse športa željne entuziaste. Družili so se in zabavali, da je bila zadeva še bolj zanimiva, pa so primešali tudi malo politike in športu utrli pot na naslovnice družbeno-političnega dogajanja. Mimogrede, toliko o tem, da je mešanje politike in športa iznajdba generacije naših očetov.
Sodobni družbeni sistemi od komunizma, socializma do demokratičnega kapitalizma, ki so postavili nove standarde v tehnologiji hipokrizije in s postavitvijo teze, da smo vsi enaki, dosegli največjo možno neenakost med ljudmi, pa so ljudskim množicam v zameno za sodobno suženjstvo navrgli tudi nekaj korenčkov. In eden izmed njih je resnično množična športna aktivnost naroda ali šport v vsako slovensko vas in vsako slovensko družino.
V časih, ko sem bil otrok, je rekreativni šport še vedno veljal za zabavo in razvedrilo. Rekreativni športniki so se delali norca iz nas, ki smo ga jemali nekoliko resneje in temu podrejali svoje življenje. Razkorak med tekmovalnim in rekreativnim športom je bil kot dialog med trebušastim nedeljskim igralcem bovlinga, ki v eni roki drži veliko točeno pivo, v drugi pa pol velike pice, z nekom, ki v tej dvorani trenira vsak dan šest ur. Po televiziji smo gledali športna pametovanja Trefalta in Tofa, v reklamah pa obilne boke in prsi mladenk, ki so z gamašami na nogah telovadile ob disco glasbi. Mimogrede, gamaše so mi še dandanes seksi. To je bil rekreativni šport.
Danes tudi ta postaja čisto mučenje. Ljudje imajo slabo vest, če se ne mučijo z nekimi periodičnimi vadbami, ki jih fitnes mučitelji izumljajo tako hitro, da se človek še imen ne navadi. Mislim, da gre za neka pumpanja, telesne napade in podobno sranje. Spet drugi imajo slabo vest, če zjutraj ne odtečejo pol ure, čeprav je jasno, da ameriška generacija zagrizenih jutranjih džogerjev predčasno umira. Tretji pa zato, ker zbašejo vase vse, kar dosežejo, težavo pa vidijo v tem, da premalo športajo.
Ah, dragi moji, mislim, da je najbolj smrtno nevarna od vseh slabih stvari prav slaba vest. Kot pri kajenju in žretju. Na drugem mestu pa mučenje samega sebe. Kombinacija slabe vesti in samomučenja pa naj bi bila šport? Ne, hvala, grem kar lepo na tenis.
