Lara Kastelic, Manja Vrenko in Tomislav Gerkeš so spoznali, da jim družbeni sistem, takšen kot je, ne omogoča dovolj. S preučevanjem življenja v različnih oblikah skupnostih odkrivajo načine vedenja, ki ne škodujejo njim samim, bližnjim in okolici, v kateri bivajo. Nove pristope posredujejo širši družbi, saj, kot pove Lara, »stik s samim seboj, slišanje drugega, jasno izražanje in zaupanje v ljudi potrebujemo prav vsi«.
Metoda zmajevega sanjanja, orodje za nego socialnega sistema, je po pričevanjih tistih, ki so jo imeli priložnost spoznati, čudovito učinkovita. Po njenih načelih se je razvila tudi Vzporedna Slovenija. Za kakšno metodo pravzaprav gre?
Lara: V projektu, ki se ravna po metodi, je vsak enakopravno udeležen, kar vzbuja občutek pripadnosti in opolnomočenja. Ne gre za posameznika, ki ima briljantno idejo, temveč za skupinsko inteligenco, ki porodi nekaj novega, večjega in boljšega. Kar nastane, je last skupine. In to je tisto, kar je drugačno od vsega, kar smo vajeni: ko manjšina vodi večino in si prilasti zasluge za skupen uspeh.
Tomislav: Metodo doživljam kot socialni vidik znotraj permakulture. Pri tej gre za sistemski dizajn človekovega bivanja pri najnižji možni porabi energije, kar dosežemo z maksimalnim številom povezav med sistemi. Je izrazito praktično usmerjena, tako kot zmajevo sanjanje, ki vnaša kulturo aboriginov v zahodnjaško razmišljanje. Igrivost in intuitivnost sta v našem vsakdanjiku spregledani, v sebi pa nosita ustvarjalno energijo za reševanje aktualnih izzivov.
Vsi poznamo težave z egom, kako ga v skupini najlaže ukrotimo? Ravno pri delu z ljudmi nastanejo težave, pogosto lasten prispevek vidimo večji, prispevke drugih pa manjše, kot v resnici so.
Lara: Ni bistveno, kdo je kaj naredil, če vsi delujemo za isto stvar, temveč kakšen je končni dosežek. Pomembno je, ali je stvar opravljena, če ti gre nekaj bolje od rok, stopiš v vlogo in opraviš, kar je treba.
Manja: Ko je skupina usklajena in se vsi zavedajo osebne odgovornosti, se stvari uravnajo same. Tekmovalnost ustvarja stres in človeka izčrpa. Nasprotno, če se skupina medsebojno podpira, nihče nima potrebe, da bi vse naredil sam ali bil najboljši.
Po Manjinih besedah gre pri gibanju Vzporedna Slovenija za »varnostno mrežo, ki ujame vsakega, če ga obstoječi sistem pusti na cedilu«. Kako delujete? S katerimi področji se največ ukvarjate?
Manja: Vzporedna Slovenija se kot družbeni pojav razvija počasi, organsko, z malimi koraki, ki imajo hitro možnost prilagajanja. Gibanje vključuje zelo različne ljudi. Mi trije smo permakulturniki, med nami sta, denimo, dve pedagoginji, ki skušata znanje iz zakladnice zmajevega sanjanja vpeljati v šole. Nekateri so podjetniki, drugi arhitekti, člani nevladnih organizacij in umetniki. Vse skupaj je tako, kot bi pletli plašček, vsaka zanka se naveže na prejšnjo in počasi vznika nekaj večjega. Vsak na svojem področju deluje po temeljnih načelih: kaj je dobro za nas, za druge in za planet. En del skupine si prizadeva vpeljati vrednote, ki jih nosi skupnost, v vsakdanje življenje. Drugi del gradi žive skupnosti, kot je na primer projekt Trajnostni park Istra v Hrvojih in ekološko naselje Mokri Potok na Kočevskem. V naše veselje opažamo, da je podobnih pobud v Sloveniji vse več.
Te bivanjske skupnosti so pravzaprav nekakšne valilnice novih idej?
Tomislav: Ko družba dozori in izrazi potrebo po novih, bolj socialnih načinih delovanja, je super, če ti že obstajajo v praksi. V Sloveniji vidim veliko vrednost v njeni preteklosti, mnogo ljudi še pomni, kako je živeti v skupnosti. V takšnem okolju precej laže dosežemo zadovoljujoče stanje družbe kot tam, kjer te izkušnje nimajo. Prepad med dvema ekstremoma, samoupravljanjem in sedanjim kapitalizmom, je v našem okolju vendarle manjši, kot se zdi na prvi pogled.
Pri omembi besede skupnost marsikoga zaskrbi, da bo v takšnem okolju izgubil samega sebe. Ali je v njej kaj prostora za individualizem?
Manja: Več ko je različnosti, bolj je skupina bogata in celovita, z njo se dopolnjujemo. Če nastanejo takšne razlike, ki težko sobivajo, recimo kadilec in nekadilec, je treba najti način, da jih uravnamo. Načeloma različnost bogati in ni potrebe, da bi vsi mislili, čutili in jedli enako. Skupni cilj je tisto, kar drži skupaj. Menim, da poenotenje vodi k sektaštvu, kar ni enako skupnosti. Individualizem je dobrodošel, drug od drugega se lahko marsikaj naučimo. Skupnost ni izbira, temveč danost. Kot pravi Melody Rose: »Nič v naravi ne živi zase. Reke ne pijejo svoje vode, drevesa ne jedo svojih plodov, sonce ne daje topline sebi, cvetje ne širi dišave zase.«
Individualizem lahko vseeno hitro preraste v sebičnost.
Tomislav: Če uživaš v svojem egocentrizmu, si sam sebi strašno všeč in drugih niti ne upoštevaš, boš zelo težko shajal v skupnosti, predvsem v njej ne boš videl velike vrednosti. V življenju porabimo ogromno časa, da se naučimo veščin, ki nam ne ležijo preveč, ker smo naravnani, da vse delamo sami. Če se povežeš s kom drugim, on prevzame tvoj manko in skupaj ustvarita nov organizem. Ko človek doseže zavedanje, da lahko dejansko funkcionira z drugimi, postane individualizem bedarija.
In želje? Ljudem ni v navadi, da bi razmišljali, kaj potrebuje družba, več razmišljamo o stvareh, ki jih želimo zase.
Tomislav: Ljudje smo v osnovi družbena bitja. Všeč mi je ideja, da srečujemo druge zato, da nam prinašajo sporočila duha. Ko to zmoremo sami, postanemo individualno bitje. Veliko se govori o sreči, a kaj je sreča, ve pravzaprav redko kdo. Vsi poznajo stanje čustvene evforije in njen kratki rok trajanja. Sam srečo doživljam kot mir, notranjo izpolnitev. In te ne dosežemo z egoizmom! Človeško sobivanje je neverjeten svet dinamike in raznolikosti. Blaginja se izrazi takrat, ko začnemo na tem področju delati. Gradnja ekosistema v naravi je mala malica v primerjavi z gradnjo socialnega sistema. Skupnost zahteva redno nego in obdelovanje, saj nam lahko »njivo« hitro prerase trdovraten plevel. Zmajevo sanjanje je eno orodje za negovanje socialne energije.
Pri delovanju dajete velik poudarek odgovornosti, do sebe in drugih. Kako je pri vas osebno potekal proces prevzemanja odgovornosti?
Manja: Vzgajani smo v ideji, da so za nas odgovorni drugi, naj bo to mama, šola ali država. V nekem trenutku sem dojela, če sem sama odgovorna za uspehe in neuspehe, lahko te tudi popravim. Prevzemanje odgovornosti te opolnomoči, od tega preklopa v glavi veliko laže živim.
Tomislav: Odgovornost se povečuje z zavedanjem samega sebe in z dojemanjem svoje vpetosti v okolje. Zame motor ni osebna rast. Zanima me resnica, a zato nisem boljši, temveč postajam človek z manj motnjami in iluzijami. Posledično sem resničnejši, obenem potrebujem pogum, da lahko prepoznam tudi negativne plati. Drugi jih tako ali tako opazijo!
Tistim, ki odgovornosti še nimajo, pomagate z zgledom?
Lara: Ne zdi se mi bistveno, kakšna je stopnja zavedanja posameznika, bolj je pomembna pripravljenost, da človeka sprejmeš takšnega, kot je. Ne spreminjaš ga na silo, temveč ustvariš varen prostor, kjer lahko začuti, da je v redu biti to, kar si. Če zaupaš v dobronamerno kritiko, si pripravljen sprejeti povratno informacijo o svojem ravnanju in vplivu na druge. Tu je tudi element sočutja, najprej do sebe in nato do drugega. Postaviti se v kožo sočloveka, ne glede na to, kako drugačno je temu, kar doživljaš sam.
Tomislav: Če se vrnemo k permakulturi, njeno bistvo je prilagajanje okolju. Kadar skušamo okolico prilagoditi svojim merilom, porabimo ogromno časa in energije ter ustvarjamo napetosti. Nasprotno, če sami razvijemo sposobnost prilagajanja, delujemo nenasilno in koristimo dane možnosti.
Kako torej premagujete nesoglasja?
Lara: Konflikt običajno razumemo kot situacijo, v kateri si dve osebi želita različnih stvari. Pri zmajevem sanjanju je različnost želja vrednota, saj odpira nove poti. Gre za iskanje inovativnih rešitev, ki odprejo možnosti, do katerih ne bi prišli, če bi vsi želeli le črno ali belo. To je boj, v katerem zmagata obe strani. Za skupnost je ključna pripravljenost poglabljanja v ta proces.
Manja: Tu bi dodala, da ne gre za sklepanje kompromisov, ker potem nima nihče nič. Oba imata prav, to je izhodiščna točka.
Tomislav: Nesoglasje je motor razvoja, enako misleči si sicer lahko kimajo, a stojijo na mestu. Konfliktom se zaradi pomanjkanja veščin razreševanja raje izognemo. Ko veščine osvojimo, se začnemo zavedati dinamike procesa iskanja stičnih točk, ki jih imamo z drugimi, ter bogastva, ki se skriva v nesoglasjih.
