Pustolovsko obarvana fabia deluje v primerjavi z znanimi sestrami precej bolj kleno in čvrsto. V osnovi preprosto podobo zaznamuje prednji odbijač s sredinsko, zgolj po videzu kovinsko zaščito. Res je, to ni jeklo, ki bi med drsenjem po blatnih globelih in kamnitih strminah varovalo podvozje in motor. Tu gre predvsem za šminko, a takšno, ki ugaja. V podobnem slogu velja ocenjevati stranske obrobe iz motno črne plastike in zadnji odbijač. Da ne gre za običajno škodo, dokazujeta zunanji ogledali s svetleče se kovinskim ohišjem. Z enako površinsko obdelavo se bahata serijska strešna nosilca. Drugačna od običajnih so 16- ali 17-palčna lita platišča. A naj vas ne zanese pri sanjarjenju! To ni terenska škoda v slogu bolj dodelane octavie scout s štirikolesnim pogonom in štiri centimetre privzdignjenim podvozjem. Oddaljenost od tal je v tem primeru bolj običajnih 135 milimetrov – pa tudi pogon je vedno prednji. Je pa fabia scoutline med mestno uporabo bolj karoserijsko trpežna od osnovnih izvedb!
Po zgledu pola
Bolj običajna, povsod korektna, a nič oblikovno razposajena je notranjost. V osnovi gre za reprodukcijo iz volkswagen pola z bolj sivimi odtenki in cenejšimi ter bolj plastičnimi materiali. Presežkov ni, kar se najbolj opazi pri sedežnem oblazinjenju, ki mu ne gre peti epskih hvalnic. Sta pa ergonomija in prostorska zasnova korektni. Volan lepo sede v roke, vozniški sedež ustreza nižjim in višjim, vse je bolj ali manj tam, kjer pričakuješ in kjer mora biti. Le taborniško-skavtska filozofija se tu dokončno izgubi. Vsaj prednja vratna pragova bi morala biti opremljena z »navidezno« kovinsko zaščito za lepši videz in večjo odpornost proti recimo grobim in z blatom zamazanim pohodnim čevljem. Je pa velik in oblikovno všečen prtljažnik, kjer na češki izvor spominja le na notranjo stran prtljažnih vrat štrleče nameščen gumijast ročaj za lažje zapiranje. Tu je še preprosto in hitro zlaganje zadnje klopi, ki ni v višini prtljažnega dna. Bolj kot slednje prepriča podatek o skoraj 1400 litrih skupne prostornine.
Pet prestav
Bolj plemenit in ambiciozen je v ponudbi treh bencinskih in treh dizelskih motorjev 1,2-litrski štirivaljnik s turbopolnilnikom in neposrednim vbrizgom goriva. Rezultat ugaja, čeprav ne gre za vulkan moči, ki bi za delo poprijel odločno že od najnižjih vrtljajev naprej. Stroj s 66 kW (90 KM) vleče najbolj odločno od približno 2200 vrtljajev naprej in je povsod uglajeno miren ter za ušesa nič naporen. Občutek je dober tako v urbanem okolju kot na hitrih avtocestnih odsekih, kjer dosežeš v peti prestavi (šesta manjka) največ 185 km/h. Precej širok razpon ima poraba. Zmernež jo brez napora vzdržuje pod šestimi litri. Bolj grobi in dinamični lahko računajo na liter več. To je hkrati udobna in vozniško nezahtevna škoda. Pomikanje prestavne ročice je ubogljivo in mehko, zavore delujejo uravnoteženo in po potrebi odločno, električno podprt servo volan ni dirkaški, je pa lahkoten in dovolj natančen. Nekaj potenciala ponuja podvozje, o katerem ni mogoče zapisati nič slabega. Vzhodnjakinja je vozniško poslušna in dobro vodljiva. Nadpovprečno, vsaj za ta razred, je udobje. Le nagibanje karoserije je v ostrejših zavojih precej izrazito, kar zna motiti podeželske dirkače.
Taborniško obarvana fabia se v izvedbi s kombijevskim zadkom in 1,2-litrskim motorjem dobrika predvsem umirjeno racionalnim avtomobilistom, ki ne naredijo veliko kilometrov na leto. Takšni bodo precej zadovoljni, čeprav ni najlepša niti najbolj privlačna med podobnimi navidezno terenskimi avanturisti. Najmanjša škoda ne šteje med oblikovno najimenitnejše avtomobile nižjega razreda. Plusi najmanjšega karavana iz Mlade Boleslave so drugje.
Škoda fabia combi scoutline 1.2 TSI 66 kW
|
