Si (ne) želite mladičkov?

Pred časom so sosedje postali lastniki ljubke psičke. Sprva so jo nameravali sterilizirati, a je na koncu niso. In tu so se začele težave. Naša vas je polna psov, ki jim je bila kastracija prihranjena, in v času ženitve veselo pohitijo do prve godne psičke, ki jim diši neizmerno daleč. Ter opravijo svoje. To se je zgodilo tudi s sosedovo. Naskrivaj si je privoščila bližnje srečanje s samčkom. Posledica: trije mladički. Sosedje sprva niso mogli skrivati navdušenja nad veselim pričakovanjem. A ko so mladički rasli, je to vse bolj kopnelo. Njihov načrt, da jim bodo zlahka poiskali lastnike, se je izjalovil. Ko sem nedavno srečala lastnico pasje družinice, mi je potožila, da jih čaka sterilizacija dveh samičk. Zanimanje za njihov zarod ni bilo pretirano, zato nameravajo eno obdržati. Mladičkov pa nikoli več, mi je zatrdila.

Zakaj se za sterilizacijo niso odločili, ni znala pojasniti. A zdaj ve, da je treba poskrbeti za posledice in preprečiti vnovično brejost. »Edini zanesljivi način za to je sterilizacija psičk oziroma kastracija psov,« je povedala Mateja Plevnik, dr. vet. med., iz veterinarskega centra Plevnik v Logatcu in dodala, da veterinarji lastnike psov seveda spodbujajo k temu koraku. Poseg ima, čeprav je njegov osnovni namen preprečevanje spočetja nezaželenih mladičkov, tudi druge pozitivne plati.

Več koristi

Psička, ki se redno goni in nikoli nima mladičkov, lahko pozneje, ko je starejša, zaradi periodičnega delovanja spolnih hormonov dobi vnetje maternice in ji je treba odstraniti vsa rodila, ne zgolj jajčnikov kot pri sterilizaciji. Prav tako so psičke, ki niso sterilizirane, bolj dovzetne za raka mlečnih žlez. Če so sterilizirane pred prvo gonitvijo oziroma po njej, deluje poseg kar 95-odstotkov preventivno. Če se je psička gonila več kot dvakrat, te preventive skoraj ni več.

Nekastrirani psi so sicer zdravstveno manj izpostavljeni, a imajo prav tako težave: prostata se lahko nevarno poveča ali se na njej pojavijo ciste. V kroničnih primerih se lahko tako zabrazgotini, da onemogoči normalno mokrenje in je treba žival evtanazirati. »Seveda ne moremo mimo težav z vedenjem med gonitvijo, ko se psi ne ozirajo na prepovedi in meje ter zavzeto dvorijo samički, ki je godna za parjenje, kar tako lastnikom psov kot psičk povzroča nemalo težav,« je dodala Plevnikova.

Še druga plat

Kot je še povedala, imata tudi sterilizacija in kastracija dve plati. Temnejša je predvsem v tem, da se žival po posegu začne rediti, psičke, zlasti tiste, ki imajo te težave že v genih, so bolj občutljive za natrganje kolenskih vezi, pri nekaterih pasmah se pogosteje pojavi inkontinenca. Spremembe v vedenju pa niso nujne. Ko gre za pasme, pri katerih pogosteje nastanejo omenjene težave, veterinarji poseg priporočajo nekje dva meseca po prvi gonitvi. »Osebno sem v vsakem primeru zagovornica tega, da psička pred sterilizacijo preživi eno gonitev. Predvsem zato, da spolni hormoni, ki vplivajo tudi na rast in razvoj, opravijo svoje naloge v organizmu živali,« je še povedala Plevnikova. Prepozno za poseg z vidika preprečevanja nezaželenih mladičkov ni nikoli. Je pa prepozno z vidika preventive v primeru nekaterih bolezni.

Kaj pa če?

»Psičko, ki nezaščitena pride v stik s samcem in ni namenjena za vzrejo mladičkov, lahko po takšen pripetljaju steriliziramo. Lahko dobi tudi odmerek zdravil, ki brejost prepreči. A ker sta ukrepa cenovno skoraj enaka, se za drugega praviloma odločajo lastniki, ki bi mladičke nekoč vendarle imeli. V tem primeru je možen tudi splav,« je povedala veterinarka in sklenila, da je takšnih dogodkov vedno manj, saj so ljudje čedalje bolj ozaveščeni in poskrbijo za svoje živali. Bodisi je to sterilizacija, kastracija bodisi nadzor. Res je, da smo še daleč za Ameriko in Anglijo, kjer nekastriranih oziroma nesteriliziranih živali skoraj ni, a se tudi pri nas zadeve obračajo na bolje.