Temni, razpenjeni valovi se pode naokoli, z neba pritiskajo sivi oblaki. Človek bi si mislil, da v takšnih okoliščinah ni mogoče preživeti, a Shetlandski otoki in njihovi prebivalci že tisočletja dokazujejo nasprotno. Sto sedemdeset kilometrov severovzhodno od severne konice Škotske iz morja pogleda siva gmota kopnega, arhipelag številnih otokov, od katerih je 15 naseljenih.
Na 1466 kvadratnih kilometrih ni gozda, ampak so v celoti prekriti z močvirji in travniki, za prvotnimi prebivalci iz železne dobe pa je ostala kopica okroglih kamnitih stolpov, zgrajenih brez malte iz zloženega kamenja. Najbolj znan, Broch of Mousa, še danes sega več kot deset metrov visoko. V antičnem obdobju so na otoke prispeli Kelti, zadnja naselitev pa je prišla iz Skandinavije, in sicer z Vikingi. Prenaseljenost in omejeni naravni viri so nordijske narode v 8. stoletju pognali na morje. Z drakarji, zmajevimi ladjami, so prepluli precejšen del sveta vse od srednjega vzhoda pa tja do Kanade. Na teh naselitveno-roparskih odpravah so se naselili tudi na Shetlandskih otokih. Kljub temu da otočje spada pod Veliko Britanijo oziroma Škotsko, ima še vedno skandinavski pečat.
Škoti nikdar niso pozabili na otočje, ki je tako blizu njihovih obal in tako daleč od Skandinavije. Že v 13. stoletju, ko so se končno znebili angleške nadvlade, so otočje spet poskusili vpeti v svojo državo. Otočje, ki je bilo tedaj del Kraljevine Norveške, jim je uspelo dobiti šele leta 1472. Enkrat za spremembo ta priključitev ni potekala s silo. Škotski kralj Jakob III. se je poročil z Margareto, hčerko norveškega kralja Kristjana I. Otočje je bilo garancija, da bo norveški kralj hčerko opremil z doto; ker dote ni in ni hotelo biti, so Shetlandski otoki postali škotski in tako je ostalo do današnjih dni. Začelo se je obdobje blaginje, saj so s svojimi soljenimi ribami trgovali po vsej Evropi, a vsega lepega je enkrat konec: za Shetlande se je to končalo leta 1707, ko sta se Škotska in Anglija formalno združili v Veliko Britanijo in je bila prepovedana samostojna trgovina s tretjimi državami. Ekonomske težave so povzročile obsežno izseljevanje po celotnem britanskem imperiju, zato danes na obsežnem otočju živi le 20.000 prebivalcev, od tega polovica v Lerwicku na glavnem otoku Mainland. Lerwick je edino mestu podobno naselje na otočju, vsa druga so le majhne vasi in samotne kmetije.
Ekonomskega nazadovanja je bilo hipoma konec v 70. letih prejšnjega stoletja. V Severnem morju so našli bogata nahajališča nafte in otočje je postalo zbirna točka naftovodov s črpališč. Prej siromašni otoki, ki so se preživljali z ribištvom, ovčerejo in bornim kmetijstvom, so se kar naenkrat začeli kopati v denarju. Polni žepi so pripomogli tudi k samozavesti otočanov. Izborili so si samoupravo in žive bogato, precej samozadostno daleč od pretresov sodobnega sveta.
Vikinška baklada
Otočje je prava paša za oči in dom številnih živalskih in rastlinskih vrst. Najbolj očitni prebivalci otokov so ovce, katerih število danes večkratno presega število domačinov. Ovce so od nekdaj pasli s pomočjo psov in od tod tudi posebna, po vsem svetu znana pasma shetlandskih ovčarjev. Prav tako so znani shetlandski poniji. Gre za posebno vrsto konj, ki je nastala v razmerah omejenih naravnih virov. Ker krme ni bilo v izobilju, je naravni in umetni izbor zmanjševal velikost konja, in posledica je nastanek pritlikave pasme.
Glavno naravno bogastvo otokov, ki ne uide niti najbolj nepozornemu obiskovalcu, pa so neskončne jate ptic. Otočje uporabljajo za gnezdišča in v poletnih mesecih v času gnezditvene sezone to dobesedno vrvi od življenja. Značilni so njorke, strmoglavci ter jate gosi in labodov.
Najbolj slikovita človeška dejavnost je na vrsti vsak zadnji januarski torek. To je slikovita prireditev Up-helly-aa, ki priča o vikinški preteklosti, na katero so otočani nadvse ponosni. Upravičeno, saj so potomci neustrašnih pomorcev, ki so v srednjem veku raziskali, osvojili, izropali, a tudi naselili precejšen del sveta. Na Shetlandih vse leto zbirajo lesene ostanke, kar je na otočju, kjer dreves tako rekoč ni, še danes zelo težka naloga. Skupine mladcev zgrade replike slikovitih vikinških zmajevih ladij, prebivalci si na praznični dan nadenejo vikinške oprave. V sprevodih z baklami se ob koncu zbero ob repliki ladje na vaškem trgu, nato plovilo zažgo, sledi pa vsesplošno rajanje.
