Kaj o tem meni Faila Pašić Bišić, prodorna humanitarna aktivistka, ambasadorka medkulturnega dialoga, direktorica Človekoljubnega dobrodelnega društva UP, na Jesenicah rojena muslimanka, ki je tudi mama in žena?
Po pravici, vas je česa strah? Kam utegne vse to prerasti, če se bo stopnja manipuliranja, ustrahovanja in islamofobije še stopnjevala?
Vlada kriza družbene misli. Multikulturnost kot paradigma, ki jo zagovarjajo sodobne družbe, poudarja pomen kulturnih raznolikosti v demokratični prenovi družbene realnosti. Evropska unija, ki jo sestavljajo različne nacionalne države, pa tudi kulture, potrebuje pomemben razmislek o multikulturnih vrednotah prav zaradi demokratičnega potenciala, ki ga te vpeljujejo v družbo.
Slovenska politična scena ima težave pri komuniciranju z javnostjo. Nenehno izpostavljanje varnostnih vidikov povzroča strah, kar privede do bipolarnosti. Na eni strani smo zelo humanitarni, humani in povezovalni, na drugi ksenofobni in rasistični. Strah me je, kot Evropejko, te nove, veliko bolj zahrbtne vojne, rasizma, ki se bo s spletnih omrežij preselila na ulice.
Sociolog dr. Slavko Gaber je posvaril: »Kadar so časi zahtevni, večina ljudi ni liberalna, ampak jih predvsem skrbi zase. Kar pomeni, da si težko privoščijo misliti.« Se strinjate?
Predsodki in splošna generalizacija so lahko največja metodološka zmota. Predsodki so grožnja za mir. Novo tisočletje se je začelo z velikimi svetovnimi sanjami, z zgodovinskimi odločitvami. Dokaj drzne sanje in zelo jasni cilji. A potem se je zgodil 11. september in vsa pozornost se je usmerila v gonjo proti terorizmu. V boj proti diskriminaciji, neenaki obravnavi in neenakim možnostim se nisem podala kot raziskovalka, političarka ali aktivistka. Za to sem se začela zavzemati, ker je bilo vse to okoli mene in od tega nisem mogla odvrniti pogleda. Verjamem, da obstajajo veliko boljše strategije od prodaje strelnega orožja. Ena od njih je vsekakor izboljšanje življenja revnih, tudi muslimanov, z izobraževanjem.
Laiki pravijo, da je v vsaki deželi treba ubogati njena svojska pravila. Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu je odločilo: Obraz ima veliko vlogo pri socialni interakciji. Ali obstaja alternativa identificiranja žensk, ki nosijo burko?
Eden izmed ciljev vojaških napadov na Afganistan je bil tudi osvoboditev žensk izpod jarma burk. Časopis Le Monde Diplomatique je takrat navedel ugotovitve policije, da je nošenje obraznega prekrivala »marginalen pojav«, priljubljen predvsem pri francoskih spreobrnjenkah v islam, ki tako javno izkazujejo pripadnost (novi) veri. Veliko poudarka je bilo na tem, da jih v nošenje burk silijo možje. Mož, ki svojo ženo sili v nošenje pokrivala, ji odslej pač ne bo dovolil zapustiti stanovanja; te stvari se dogajajo in ženska bo po zaslugi »francoske svobode« postala ujetnica svojega doma. Človekoljubne organizacije že lep čas opozarjajo tudi na scenarij, da se proti diskriminaciji ne moreš boriti z novo diskriminacijo, a jih nihče ne posluša. Ne poznam politika, ki bi ga tako zelo skrbelo dostojanstvo muslimanskih žensk, da bi javno ukrepal. Taki motivi vlad niso nič človekoljubni, ampak politični. Ker nismo »osvobodili« žensk tam doli, bomo te doma.
Ste učiteljica človekovih pravic, častna ambasadorka medkulturnega dialoga, rojena Jeseničanka. Kaj v luči razmer pomeni biti pokrita muslimanka v Sloveniji?
Muslimanka, ki upošteva islamski način oblačenja, v sebi nosi najvišji standard človekovih pravic. V muslimanskih kulturah živi na milijone izredno močnih in neodvisnih žensk, ki veliko prispevajo k napredku. A prav zaradi za mnoge spornega verskega profiliranja nekaterih zahodnih narodov je lahko življenje pokritim muslimankam zelo oteženo. V slovenskih osnovnih in srednjih šolah izvajam pedagoške ure, ki so usmerjene v spoznavanje islamske kulture. Učencem in dijakom razdelijo pred mojih prihodom v razred mojo fotografijo, na podlagi katere zapišejo svoje refleksije na tablo. Ponavadi gre za negativne predstave o tem, da sem neizobražena, podrejena, imam veliko otrok, da me doma pretepajo, sem revna in prihajam od tam nekje. Ko vstopim v razred, zavlada neprijetno vzdušje, saj mladi ne dojemajo, da sem Slovenka, rojena v Sloveniji, visoko izobražena in družbeno aktivna. Motijo me ti zaključki brez interakcije. Mladi morajo odkriti bedo sramotnosti, ki jo trpijo ljudje zaradi svoje drugačnosti, raznolikosti, saj ta človeški položaj, ki so ga dopustili tudi naši predniki in ki je prizadel že toliko ljudi, traja že predolgo. Razlike v svetu so naš največji ubijalec.
Nemuslimani enačijo precejšnje zakrivanje žensk z neenakostjo in podložnostjo, običajno je prav to tudi povod za kritiziranje islama in sledijo pritiski na – ženske.
Da, hidžab ali naglavna ruta je eden najvidnejših simbolov religiozne in kulturne pripadnosti in še vedno predmet številnih sporov, razprav. Ruta pomeni osebno identiteto, svobodo. Sebe čutiš kot unikatno bitje, si enkraten in neponovljiv, z vsemi minusi in plusi, ki tvorijo tvoje bistvo. Obleka izraža karakter, moč. Nič ni narobe v izvoru žensk, ki nosimo naglavno ruto. Sama vedno poskušam doseči tisto, kar želim. In vedno tudi dosežem. Ker je vse odvisno od moje lastne interpretacije in načina razmišljanja.
Nočem biti del težav, hočem biti del rešitev, so besede, ki so tako zelo vaše. Zaradi pokončne drže ste se tudi odločili, da privolite v intervju za Ono, saj ena ženska mora stopiti prva v vrsto za vse muslimanke, ki živite v Sloveniji, kajne?
Status ženske je še vedno nedorečena zgodba naše postmoderne družbe. Del sveta si še vedno prizadeva izboljšati usodo žensk. Odzivam se impulzivno in ne na podlagi natančno načrtovanih predlogov. Ugotavljam, da so se v bistvu moji najlepši projekti rodili ravno zaradi spontanega vzgiba, ki mi je govoril: »Zdaj imaš priložnost storiti nekaj dobrega.« Ostajam gonilna sila, ki ustvarja boljši, pravičnejši in k razvoju naravnan svet. Znanje in želja nista dovolj. Potrebna sta pogum in plemenitost. In do ljudi, ki so plemeniti, se vedemo plemenito.
Izpostavljati ste se začeli zelo zgodaj. Denimo, ko ste se odločili nositi ruto in vas je mama zaščitniško spraševala, zakaj in ali ne morete biti takšni kot vsi drugi. Kaj vam je naglavna ruta dala?
Osebna identiteta poenostavljeno pomeni, da živiš tiste vzorce, ki te sestavljajo od samega rojstva, prek genskega zapisa do vzgojnih prijemov staršev, zgledov, identifikacijskega procesa, zgledov in pritiskov ulice ter izobraževalnega sistema. Muslimanska ruta je najvidnejši simbol ženske religiozne identitete in kulturne pripadnosti. Za nas je simbol ponosa, skromnosti, civiliziranega vedenja. V starih izročilih je ruta omogočila »nevidnost« žensk, danes se dogaja ravno nasprotno. Vse to sem strnila v življenjsko pravilo: živeti tradicionalno na moderen način.
dr. Dimitrij Rupel,
sociolog, nekdanji politik, diplomat, publicist: Ne vem, ali je muslimanska noša v Sloveniji splošen problem
Zakaj poteza največje opozicijske stranke s predlogom prepovedi nošenja burke in nikaba ravno zdaj in ali je to res potrebno, z nekdanjim zunanjim ministrom dr. Dimitrijem Ruplom.
Kako doživljate in ocenjujete čas, v katerem živimo?
To je čas po hladni vojni, ko se je po eni strani nehalo burno in nesrečno obdobje, po drugi strani pa se prepočasi navajamo na uravnovešeno življenje, ki nekaterim seveda sploh ni všeč. Pred leti je Samuel Huntington napovedal, da prihaja spopad civilizacij, kar je morda še bolj nevarno kot spopad med kapitalizmom in socializmom. Islamska »država« ne bi bila zadovoljna s svojo državo, ampak hoče »odrešiti« ves svet.
Predlog oz. namera o prepovedi nošenja burke in nikaba na javnih krajih v Sloveniji razburja javnost. Zakaj predlog ravno zdaj in ali je to res potrebno? Protimuslimanske atmosfere pač ni težko podžgati, mar ne?
Pred leti (2004–2008) je vlada spodbudila medkulturni dialog, ki je bil kar uspešen. Pričakoval sem, da bo Evropski center na Jablah še naprej središče tega dogajanja, po našem odhodu pa je vse potihnilo. Zgodba o narodnih nošah vsebuje nekaj nesporazumov. Za zahodno kulturo vsestranske transparentnosti je zakrivanje ženskega obraza nekaj zelo nenavadnega in nerazumljivega. Številni Evropejci se sprašujejo, ali gre za skrivanje problematične identitete. O tem bi najbrž morali imeti kakšno kvalificirano razpravo. Zakone sprejemamo, kadar gre za splošne probleme. Ne vem, ali je muslimanska noša v Sloveniji splošen problem. Zase lahko povem, da se ob obisku muslimanskega svetišča sezujem, v sinagogi (ali na kakšni drugi judovski prireditvi) si nadenem čepico, v krščanski cerkvi pa se odkrijem.
Muslimani, ki živijo na Zahodu, so žrtev odnosa med Zahodom in muslimanskim svetom, ki ga zdaj otežujejo vojna v Siriji, begunska kriza, dogodki v Parizu in drugod. Kje so vzroki za že kar vsesplošno sovražnost s poudarjanjem domnevne problematičnosti muslimanov v zahodnih družbah?
Muslimanov je več vrst. Tako kot kristjanov. Večinoma gre ljudem v muslimanskih državah – razen v tistih, ki so bogate z nafto – slabše kot Evropejcem, po drugi strani pa evropski mediji pošiljajo tudi v revne države podobe blaginje, svobode in moralnega razkroja. V očeh manj srečnih ljudi je Evropa leglo zla ali vsaj sebičnosti. Skratka: trk civilizacij! V vsakem primeru pa so islamski skrajneži nevarni, ker so jih tako vzgajali. Od 11. septembra 2001 grozijo Zahodu, ta pa je postal alergičen. Mnogi se sprašujejo, zakaj se morajo sezuvati na letališčih. Dokler gre za kulturni boj – recimo okrog karikatur Mohameda – je vse v redu, ko pa se začne fizično obračunavanje, se Evropejci ustrašimo, da se vračajo časi verskih vojn. Ravnamo, kot ravnamo, tudi iz strahu. To spreminja našo kulturo, kar ni dobro.
Kdo ima v rokah ključ za rešitev razmer? Bo evropska pamet zadostovala, da se razmere uredijo na sredinski način, brez vojne?
Potrebna je pozorna in spretna diplomacija, v ozadju pa mora delovati sposoben in ustrezno plačan državni aparat (vojska, policija). V Sloveniji (pravzaprav v vsej Evropi) smo malomarni do imenovanih ustanov. EU bo morala ustanoviti vseevropske varnostne mehanizme za obrambo zunanjih meja, s čimer se bo približala ureditvi, ki je značilna za zvezne države. Velikansko vlogo bodo igrali tudi mediji!
dr. Špela Kalčić,
socialna antropologinja: Se vam ne zdi, da gre za farso?
Za strokovno razlago smo prosili v Burkina Fasu živečo slovensko socialno antropologinjo dr. Špelo Kalčić, ki raziskuje migracije, begunstvo, revitalizacijo islama in oblačilne prakse med muslimani v Sloveniji ter drugod. Tudi z vidika, kako na opredeljevanje pomena vplivajo naš šolski sistem in mediji oziroma stereotipi v ljudski ter politični govorici.
Že med obiskom Narodnega muzeja lahko vidimo, da je nošenje rute, ko so pokriti lasje, a se vidi obraz ali tudi vrat, del staroselske predkrščanske tradicije na evropskih tleh. Takšno ruto so ponavadi nosile poročene, ugledne ženske. Razčistimo, opisana noša torej je del evropske kulture in nikakor ni sporna?
Menim, da nobena noša ni sporna, kadar jo človek nosi po lastni volji in kadar je ne vsiljuje drugim. Nisem seznanjena s tem, ali so predkrščanske evropske tradicije, kakršno denimo predstavlja politeistično staroverstvo starih Slovanov, zapovedovale kakšen določen način oblačenja, zagotovo pa vem, da pokrivanje glave in zakrivanje obraza še zdaleč nista praksi, omejeni na muslimane. Obe sta razširjeni v mnogo neislamskih družbah, ideološko fundamentalni tako judovski kot krščanski viziji ženskosti in pobožnosti. Treba je povedati tudi, da vse tri omenjene monoteistične religije izvirajo na Bližnjem vzhodu, torej niso evropskega izvora, danes pa so del evropske kulture, pa če to dejstvo sprejmemo ali ne.
Burka, s katero je pokrit celoten obraz, ter nikab, pri katerem se vidijo le oči, nista del evropske kulture. Zakaj je sporno, če ju želimo prepovedati?
Kot že povedano, tako islam kot tudi judovstvo in krščanstvo nimajo evropskih korenin, so pa prakse, povezane z njimi, danes del evropske multikulturnosti in multireligijskosti. Delitev na evropske in neevropske kulture, religije in tradicije je torej že v izhodišču napačna. Antropologija je že razložila, da kultura ni nekaj statičnega, temveč da se nenehno spreminja in preoblikuje v stiku z drugimi kulturami. Naša kultura je že hibridna in mnogorodna, žal se večina ljudi tega ne zaveda ali pa tega ne želi sprejeti. Pri prepovedovanju nošenja burke v resnici ne gre za ohranjanje lastne, domnevno samonikle in izvorno čiste slovenske kulture, temveč za ustvarjanje strahu pred tujim in drugačnim. S tem strahom, žal precej uspešno, upravljajo politične elite. Že samo zato je prepovedovanje burke sporno.
Mimogrede: se je kdo vprašal, koliko žensk v Sloveniji sploh nosi burko? In koliko begunk, ki so prečkale Slovenijo, jo je nosilo in zaprosilo za azil v Sloveniji? In koliko azilov je in bo Slovenija sploh podelila? Se vam ne zdi, da gre za farso? Bolj pomembno se je vprašati, kdo je tisti, ki je sprožil debato o prepovedi nošenja burke, in kaj bo imel od tega. In kaj vse bo izpeljal med tem, ko bo ljudstvo držal ovito v burko okoli burke, ki je v Sloveniji tako rekoč ni.
V Franciji in Belgiji, kjer sta burka in nikab že prepovedana, so trenutno najhujše razmere, kar zadeva teroristične napade na evropske civiliste. Kako to razumete?
Burka nima zveze s terorističnimi napadi v Parizu ali kjer koli drugje, ima pa jo evropska zunanja politika, destabilizacija in sistematično uničevanje Bližnjega vzhoda na eni strani ter evropska politika varčevanja, ki je ustvarila krizo, recesijo, ekonomsko neenakost, strah, paranojo, socialno nestrpnost, nacionalizem in politični ekstremizem na drugi strani. Teroristi ne prihajajo v Evropo z begunci, temveč se novačijo med najbolj ranljivimi skupinami evropskega prebivalstva, ki so ga neoliberalne politike oropale državne blaginje in socialne države. Ergo, socialne varnosti in dignitete. Ponižani, razžaljeni in diskriminirani ljudje so lahko gnetljiva masa za izvajanje tujih fanatičnih idej. Vse, kar je treba ponuditi, je digniteta, torej dostojanstvo. Evropo ogrožata evropska socialna in zunanja politika in dokler se ti ne bosta spremenili, se varnostne razmere ne bodo prav nič izboljšale. Debata o prepovedi nošenja burke v Sloveniji zgolj izkorišča teroristične napade v Parizu za neke druge, slovenske politične namene.
