Nekaj let za tem me je Andreja Gregorič očarala osebno; s svojim barvitim kolažem nežnosti in odločnosti hkrati, senzibilnosti, srčnosti in pronicljive duhovitosti.
Morda vas večina pozna kot ilustratorko, ki je ustvarila ilustracije za 47 knjig, vendar ste tudi slikarka, po izobrazbi pa oblikovalka vidnih sporočil. Kaj od naštetega ste najraje?
Akademija za likovno umetnost v Ljubljani mi je omogočila preplet različnih likovnih področij. Že med študijem sem odkrila slikarstvo, ki mi danes omogoča najbolj neposredno možnost izražanja svojih občutij in razpoloženj in je zato tudi najhvaležnejša oblika druženja same s seboj. Ilustracija mi pomeni predvsem srečevanje z različnimi avtorji, medtem ko v oblikovanju ostaja prostor za največ neizpolnjenih želja, saj je tudi najbolj povezano z okoljem, v katerem ustvarjam in v katerem najbolj cenim prav združevanje uporabne in estetske vrednosti izdelkov, ter zadovoljstvo uporabnikov.
Pred likovno akademijo ste tri leta študirali pravo. Kakšen je bil zdrs iz pravniške »sivine« v svet barv?
Predvsem je bilo treba spremeniti način razmišljanja, vklopiti čustva, debele knjige pa zamenjati s platni, barvami, čopiči. Brez teh pripomočkov še danes skorajda ne mine moj dan. Hvaležna sem svoji družini, ki me je takrat popolnoma podpirala v nekoliko neobičajni spremembi študijske odločitve. K sprejemnim izpitom na likovni akademiji so me pregovorili prijatelji. Ko sem na belem papirju med izbranimi študenti zagledala tudi svoje ime, sem zaslutila, da se bo moje življenje obrnilo v popolnoma drugo smer. In res je bilo tako … (Smeh.)
Vašo ilustratorsko zgodbo pa je »zakrivila« vaša sestra, mladinska pesnica in pisateljica Barbara Gregorič Gorenc?
(Se hudomušno namuzne.) Ilustriranje njene pesniške zbirke je bila moja diplomska naloga. Idejo knjige sva kasneje prenesli še na Mobitelov projekt drobnega promocijskega gradiva voščilnic s pesmicami, ki so bile razstavljene tudi na 1. slovenskem Bienalu vidnih sporočil v Narodni galeriji v Ljubljani.
Kako je ustvarjati s sestro?
Kljub temu, da je Barbara moja sestra, sem jo skozi pesmice spoznavala drugače, z drugačnimi pogledi in v drugi vlogi. Spoznanje, da v ljudeh in njihovem delu vedno znova iščem vsebine ter njih same, je pravzaprav največji navdih moji ustvarjalnosti.
Kako vas zgodbe in pesmi nagovorijo z barvo in podobo? Jih je treba najprej malo »ujčkati« v sebi?
Točno to! Besedila včasih kar dolgo nosim v sebi. Razmišljam o njih, jih čuvam in o njih ne govorim. Vidim podobe, ki se včasih kot v risanki ali filmu odvijajo pred mojimi očmi. In ko vse to zaživi in se med seboj spoprijateljimo, jih pošljem v likovni svet in naprej med bralce.
Pri dobri ilustraciji se mi zdi pomembno ujemanje lastnega likovnega izraznega sloga z avtorjevo zgodbo in njenim sporočilom. Osebno me privlačijo besedila in pesmi, v katerih je skrito vsaj malo nagajivosti, hudomušnosti, simpatičnosti in humorja. Humor tudi sicer zelo cenim.
V čigavi ilustraciji bi najraje živeli?
Simpatično vprašanje! Vsekakor v kateri od ilustracij Sare Fanelli. Morda kar v njenem Pinocchiu. Tudi Lauren Child mi je blizu zaradi igrivosti. Mali in veliki otroci jo poznamo iz risanke o bratcu in sestrici, Čarliju in Loli. Pa tudi Oliver Jeffers in Javier Zabala.
Moja šibka točka so knjigarne in literatura za otroke. V knjigarnah bi lahko preživela vse dneve in se jih ne bi naveličala. Predvsem slikanic tujih ilustratorjev, v katerih občudujem različne likovne tehnike.
Kje vas navdih najlaže ulovi?
Na meni ljubih sprehodih po starih delih Ljubljane. V torbici sta vedno skicirka in svinčnik in če je trenutek pravi, mimogrede nastane skica, risba oziroma motiv, ki ga kasneje morda prenesem na platno.
Zelo rada raziskujem svet okrog sebe. V mestnih ulicah opazujem svetlobe, sence, barve in strukture obledelih starih fasad, za katerimi so življenja. Uživam, ko opazujem ljudi, ki s svojimi zgodbami hitijo mimo. Rada skiciram tudi na koncertih, kjer s svinčnikom mimogrede »ukradem« mimiko kateremu od glasbenikov. Sem kot majhna kradljivka drobnih, na videz neopaznih trenutkov. Če bi za takšne »tatvine« dajali kazni, bi jih imela že kar nekaj. K sreči pa tudi skicirke in svinčniki na koncertih še niso prepovedani. (Smeh.)
Tudi ustvarjate ob glasbi?
Kadar ustvarjam, imam najraje tišino in mir. Tišina se mi zdi zelo dragocena, še posebno če si jo ukradem sredi mestnega vrveža, v katerem živim.
Imate kak poseben ustvarjalni obred?
Edini ritual, ki ga imam, je ta, da pred vsakim novim ustvarjanjem pospravim delovno mizo. Čeprav je že naslednji dan na njej spet ustvarjalni nered. (Smeh.)
Ste zelo pronicljiva in senzibilna opazovalka. Verjetno dobrodošli lastnosti za ustvarjalko?
Lahko rečem, da imam srečo. Senzibilnost mi mogoča zelo dobro prepoznavanje ljudi. Pogosto že prvi trenutek začutim, kakšen je človek, in to je vsekakor zelo velika prednost v mojem poklicu, kjer sta sodelovanje in povezovanje nujni. Recimo, da imam odlično kombinacijo senzibilnosti in empatije. Seveda pa ju z veseljem (nezavedno) vključujem tudi v svoje ustvarjanje.
So nagrade zanj pomembne?
Tekmovalnost, ocenjevanje, primerjanje z drugimi – priznam, to mi ni preveč blizu. Ne predstavljam si, kako bi lahko tekmovala s čopičem v roki, medtem ko se poglabljam v novo zgodbo, ki bo nastala na papirju ali platnu, ali v oblikovanju. Na nagrade gledam bolj kot na zunanjo spodbudo, dodatno motiviranje, nikakor pa ne kot cilj. Verjamem, da sta zdrava tekmovalnost in nagrajevanje v nas samih. Sami sebi smo največji kritiki, a k temu pripomoreta le občutek za odgovornost do svojega dela in drugih ter samokritičnost. Vsekakor pa je vedno dobrodošla tudi konstruktivna kritika.
Poiščete kdaj kakšen ustvarjalni namig, spodbudo tudi pri kolegih ilustratorjih?
Imam srečo, da sem si dovolj blizu z dvema ilustratorkama, s katerima si lahko brez pomislekov delimo mnenja. Sicer, žal, večje povezanosti med domačimi ilustratorji ne čutim. Podobno je pri slikanju in oblikovanju. Mislim, da bi nam vsem skupaj večja povezanost koristila, konec koncev nas ni prav veliko v tem poklicu.
Kam vse v vašem življenju so pronicale barve?
Marsikam. Rada imam barve in svetlobo. Moje ilustracije in platna so zelo barviti, medtem ko v vsakdanjem življenju gledam na barve zgolj kot dodatek čemu. V moji omari živahnih odtenkov skorajda ne najdeš, tam prevladujejo odtenki peščene, bela in črna. Pri opremi prostora pa se mi zdi pomembno, da so barve kot detajli, ki povežejo prostor. Pogosto se šalim, da tudi moje življenje ni črno-belo, temveč v vseh odtenkih.
Tudi v temnejših odtenkih, kot so minevanje, izguba, bolečina.
Vse našteto je del življenja in verjamem, da vse pride z namenom, da se soočimo in zavemo minljivosti, ranljivosti in krhkosti, da postajamo močnejši. Kadar mi je najhuje, mi slikanje pomeni umik v razmislek o vsem naštetem. Je neke vrste terapija zame in za tistega, ki so mu moje misli in želje takrat namenjene.
Ko je odhajal moj oče, sem se ves čas trudila slikati z nežnimi barvnimi odtenki. Verjela sem, da bo bolečina manjša za oba in da bo odhod zaradi tega lažji. Seveda ga nisem mogla preprečiti, čeprav sem upala na čudež, a še danes verjamem, da sem z močnimi mislimi ob slikanju zmanjšala bolečino.
Pa vendar se ozirate v svetlejše odtenke prihodnosti?
Ja, z veseljem kukam v svoj koledar in se veselim novih samostojnih in skupinskih razstav. Užitek ustvarjanja pride po trdem delu, predanosti, trudu, tudi obdobju skrbi in negotovosti. A z zaupanjem vase in v svojo intuicijo vse postane lažje in dobi svoj smisel.
