Ne glede na čas, ki ste si ga izbrali za obisk tega sredozemskega otoka, je zelo verjetno, da boste ujeli katerega od krajevnih praznikov, slovesnosti ali festivalov. Ti so izredno pomembni tako za posamezen kraj ali mesto, skupnost kakor tudi za družine, ki do praznikov čutijo posebno spoštovanje. Največ zaslug za ohranjanje slavnostnega vzdušja imajo vsekakor ženske, ki jim ognjišče, družina in tradicija že po naravi veliko pomenijo.
Legenda o sv. Efiziju
Vsak domačin, s katerim boste navezali stik, vam bo s ponosom povedal zgodbo o vojščaku in mučencu Efiziju, zaradi katerega se 1. maja v sardinsko prestolnico Cagliari že več kot 350 let zgrinjajo množice ljudi. Festival, ki traja štiri dni, privablja staro in mlado, domačine iz različnih pokrajin Sardinije, turiste in naključne obiskovalce.
Zgodba pripoveduje o rimskem vojščaku Efiziju, rojenem v aristokratski družini v Jeruzalemu, ki ga je cesar Dioklecijan na začetku 4. stoletja poslal na Sardinijo, da bi tam zatrl krščansko vero. Neke noči se mu je v sanjah prikazala podoba križa in namesto da bi kristjane preganjal, se je odločil sprejeti krščanski nauk. Zaradi tega je bil ob glavo, namreč Efizija, ki je bil prej zaprt v ječi v Cagliariju, naj bi 3. januarja leta 303 prignali v bližnji kraj Noro, kjer ga je na obali obglavil rimski vojak.
Kuga pomirila Sardince
Na Sardiniji je sredi 17. stoletja divjala kuga in v zelo kratkem času nemilostno zdesetkala ljudi. Samo v Cagliariju je terjala deset tisoč žrtev in mestni svetniki so se skupaj z meščani obrnili po pomoč k mestnemu zavetniku sv. Efiziju, naj jih reši pred epidemijo. Zaobljubili so se, da bodo v zahvalo za odpravo bolezni vsako leto počastili svojega patrona in ponesli njegov kip iz cerkve v Cagliariju do svetišča v Nori.
Znaki kuge so maja 1657 zares izzveneli in prebivalci Cagliarija se z majskim štiridnevnim slavjem še zdaj držijo zaobljube sv. Efiziju in se s sprevodom ter slavnostnim spremljevalnim programom spominjajo velikega rešitelja. Praznovanje se je prvotno mešalo s poganskimi prvinami slovesnega obhajanja pomladi, kar jasno kaže na prvotno sobivanje oziroma preplet poganskega in krščanskega izročila. Praznik, ki je nato iz krščanskega ozadja z začetkov krščanstva prerasel v splošen ljudski festival, je po mnenju poznavalcev navad in običajev na Sardiniji osrednji praznični dogodek na otoku.
Volovi in ljudje v cvetju
Tega dne se v Cagliariju zbere več kot pettisočglava množica obiskovalcev in treba se je pošteno potruditi za dobro izhodišče, kjer si lahko uspešno ogledate prireditev. Sprevod se začne v mestni četrti Stampace, od koder iz tamkajšnje cerkve ponesejo kip sv. Efizija in se z njim podajo po mestnih ulicah. Napovejo ga tradicionalni vozovi na volovsko vprego, imenovani traccas, slovesno okrašeni s cvetjem, domačimi vezeninami, preprogami in obrtnimi izdelki, kulturno dediščino več kot 30 sardinskih pokrajin. Na vozovih so družine v pisanih in zelo raznovrstnih narodnih nošah, med drugim boste lahko v naročju marsikatere praznično razpoložene mamice opazili celo dojenčka.
Za vozovi gredo peš vsi drugi udeleženci, prav tako v prazničnih oblačilih, in marsikoga navdušijo zaradi prefinjenih materialov in skrbno dodelanih krojev. Sprevod toliko noš je prava paša za oči zlasti za ljubitelje detajlov, kot so čipke in vezenine, prav nič manj pa ne bodo prikrajšani občudovalci avtentičnega nakita in tradicionalne obutve, značilnih za Sardinijo. Prav tako se ne smete začuditi, če boste med udeleženci opazili bosonoge posameznike, kajti po tradiciji hodijo ribiči iz Cabrasa ob zahodni obali Sardinije za vozovi vedno bosi.
Na slavnostnem dogodku je poskrbljeno za živahne melodije. Odlični glasbeniki – pevke in pevci – ponesejo med obiskovalce ljudske pesmi iz sardinskih dežel. Zares lepo in navdušujoče se je ob tej priložnosti seznaniti z avtentičnim glasbilom s Sardinije, pihalom launeddas, izdelanim iz votlih trstik, ki po zvoku in obliki precej spominja na dude.
Slavnostna konjenica
V nobenem delu slavnostne parade seveda ne gre brez žensk, ki imajo na festivalu pomembno vlogo. Poleg tega, da ves čas slišite njihovo presunljivo petje in na njih občudujete čudovite obleke, ukrojene s filigransko natančnostjo, prenašajo pa se iz roda v rod, jih vidite tudi v veličastni ježi na konjih. Uvodnemu delu z vozovi in spremljevalci namreč sledi mogočna konjenica, na kateri se predstavijo uglednejši člani sardinske tradicionalne družbe. V sprevodu lahko spremljate viteze iz pokrajine Campidano, za katerimi jezdijo predstavniki policije »Guardiana« v oranžnih uniformah in zelo starih klobukih cilindrih, ki naj bi izvirali celo iz 6. stoletja. Ženske z območij Tempio in Quartu, od katerih so izbrane zlasti visoke, očarajo v strogih črnih, dolgih oblekah s pokrivali.
Procesija se vije vzdolž glavne mestne avenije Via Roma, dokler ne doseže osrednje točke pred mestno hišo v bližini pristanišča, kjer so postavljena tudi dvignjena stojišča za gledalce. Mlada dekleta posipajo iz ročno spletenih košar cvetove dehtečega pomladanskega cvetja, ki v zelo kratkem času obarva sivino pločnikov v mešanico najrazličnejših barv. Ob slavnostni kanonadi in piskih ladij iz pristanišča, ki se slišijo iz daljave, nato sprevod peš krene iz Cagliarija v 30 kilometrov oddaljeno Noro. Kip sv. Efizija ostane v tamkajšnji cerkvi tri dni, nato pa ga 4. maja prenesejo nazaj v sardinsko prestolnico.
Torrone se kuha več ur
Ob enem največjih praznikov na Sardiniji so še posebno delavne ženske, ki navadno pripravljajo obilo prazničnih dobrot, saj so mize ves čas bogato obložene. Posebnega slovesnega vzdušja, vezanega na kulinarične užitke, so vsekakor deležni tudi vsi obiskovalci, saj je tedaj v Cagliariju kakor tudi v Nori veliko stojnic, kjer lahko pokusite številne tradicionalne jedi. Sladokusci, ki si želijo nove okuse ponesti med znance oz. hočejo, da bi spomin na svežo čutno izkušnjo trajal čim dlje, lahko marsikatere primerke živil tudi kupijo.
Za festival sv. Efizija je znana slaščica torrone, mandolat iz mandljev, beljakov in medu, ki jo po starih receptih že vrsto generacij pripravljajo v Tonari, Aritzu in Belviju v pokrajini Barbagiji. Zmes iz opisanih sestavin, ki ji kot piko na i dodajo še domača zelišča, največkrat mirto, tradicionalno v ogromnih kotlih kuhajo ženske. Torrone se kuha več ur, pri čemer je treba gosto zmes ves čas mešati z velikimi lesenimi kuhalnicami, zaradi česar je priprava zelo zahtevna. Navadno terja sodelovanje več žensk iz vaške skupnosti, ki se med delom menjavajo. Tega dne se boste lahko do sitega najedli tudi priljubljenih zavitkov iz kuhanega testa culurgiones z mesno-zelenjavnimi ali sladkimi nadevi. Po obliki in velikosti še najbolj spominjajo na klasične italijanske raviole. Druge zelo pogoste jedi v času festivala, med katerimi prevladuje predvsem sladko ocvrto pecivo, so še papassini (preprosti kolački z lešniki in rozinami), casadinas (ocvrti skutni kolački), ciambelle in frollini (domači piškoti z marmelado), orillette (ocvrto pecivo različnih oblik) itn. Praznični majski dnevi so odlična priložnost tudi za pokušnjo sardinskega medu, od katerega se prodajne stojnice v teh dneh v Cagliariju kar šibijo. Poleg najbolj razširjenega cvetličnega in gozdnega je na Sardiniji zelo čislan tudi evkaliptov, ki slovi po izjemni gostoti in nenavadnem, grenkem okusu.
INFO
Festival sv. Efizija je eno vodilnih prazničnih slavij na Sardiniji, ki slovi kot zelo tradicionalna dežela, ponosna na svojo kulturno dediščino, ljudske in krščanske praznike ter običaje. Skupaj z drugimi deli Italije je leta 1861 postala del kraljevine Italije, čeprav večina Sardincev ravno zaradi občutka samoniklosti danes obžaluje, da se je to kdaj koli zgodilo. Udeležence festivala, ki sodelujejo na sprevodu, vsako leto posebej izberejo krajevne in vaške skupnosti in štejejo si v veliko čast, da lahko tako slavnostno pospremijo kip svojega zaščitnika sv. Efizija na poti iz Cagliarija v Noro in nazaj.