ONA

Samoobramba za ženske: Gre za preživetje, ne šport

Objavljeno 13. julij 2016 13.40 | Posodobljeno 13. julij 2016 13.42 | Piše: Katja Cah

V akcijskih filmih in videoigricah lahko spremljamo številne junakinje, ki v boju kot za šalo fizično opravijo z nasprotniki vseh vrst.

V resničnem življenju po navadi ni tako. Ne moremo spregledati biološkega dejstva, da žensko telo nima enake moči kot moško. Že eno posilstvo ali drugo nasilje pa je preveč, saj na ženski in njenih bližnjih pusti trajne posledice, zato znanje samoobrambe nikakor ni odveč. Spregovorili smo z ženskami, ki se tega zavedajo ali pa so naučene veščine že morale uporabiti. Po raziskavi na vzorcu kar 60.000 žensk se je 98 odstotkov posameznicam v ameriških državah in Nemčiji, ki so opravile mednarodni program samoobrambe model mugging self defense, uspelo izogniti oziroma ubraniti vsakršnemu fizičnemu napadu. Od tega je bilo kar 80 odstotkov takšnih, ki so napadalca odgnale že z glasom in govorico telesa. S to tehniko so poskusile tudi naše sogovornice, a vendarle jim v večini primerov ni preostalo drugega, kot da uporabijo tudi svoje mišice.

Anita Štular: On mene za prsi, jaz njega v trebuh

»Po poklicu sem medicinska sestra. Želja po znanju samoobrambe je v meni rasla počasi, dolga leta. Najverjetneje je vzklila zaradi neprijetne izkušnje v otroštvu. Moj sosed se je nad menoj spolno izživljal, ko sem bila sedemletna deklica. Prijazno me je povabil k sebi – kadar nihče ni opazil –, da bi pri njem v miru gledala televizijo in pila sok. Govoril je meni takrat povsem nerazumljive, nenavadne stvari ter me otipaval, a seveda nisem vedela, kako se odzvati. O tem me je bilo strah povedati staršem. Bala sem se njihovega odziva. Tako čudno se je vedel le, ko je bil sam z menoj, in mislila sem, da mi ne bodo verjeli. Nekoč sem se zaupala bratu in sestri ter ugotovila, da je isto počel z njo. Tudi skupaj nismo zbrali moči za ukrepanje. Dolga leta, ko je sosed še vedno iskal stike z menoj na samem, sem tuhtala, kaj bi lahko naredila, da se odločno soočim z njim in se uprem. Pri trinajstih sem našla odgovor, ko mi je ena od učiteljic predlagala program Kempo Arnis federacije. Moja samozavest je s treningi rasla, končno sem se naučila bolj odločno postaviti zase. Pred dvema letoma – takrat sem bila stara osemnajst let, sosed pa približno petdeset – je spet poskusil in v sebi sem prvič začutila moč, da se odzovem, kot je prav. Šla sem z njim v garažo, kjer mi je postregel s pijačo ter takoj začel s svojim že znanim prigovarjanjem. Odvrnila sem, da se mi zdi takšno govorjenje popolnoma mimo. Nenadoma se je približal in me – kljub opozorilu, naj se me ne dotika – od zadaj zagrabil za prsi. Moj odziv je bil bliskovit, kakor so me natrenirali. S komolcem sem ga močno udarila v trebuh, da je padel na tla. Poskusil me je fizično napasti, a mu ni uspelo. Za nazaj, zdaj in za naprej sem mu rekla, naj si ne drzne še kdaj niti poskusiti kaj podobnega, ker tega ne maram, si ne želim, tega sploh nima pravice zahtevati od mene kot sosede. Zelo mi je zameril in me žalil, da sem prf......a, da on ima partnerico, kaj da si mislim. Kakor koli že, od takrat naprej me pusti pri miru, jaz pa seveda tudi ne privolim v to, da bi bila še kdaj sama z njim.«

Zala Jeglič Schiro: Napadalca sem spravila v zanko

»Z borilnimi veščinami sem se začela ukvarjati pred kakšnim letom – prvenstveno zaradi žensk. Kot voznica tovornjaka sem bila namreč povsem po krivici pogosto tarča verbalnih napadov jeznih in ljubosumnih žen svojih kolegov tovornjakarjev, ker ženske pač nismo prav pogosto v tem poklicu. Očitale so mi, da jih osvajam, in mi grozile, naj preneham, sicer bo joj. Pa čeprav ženske pogosto le lajamo in ne ugriznemo zares, sem si želela naučiti, kaj narediti, ko bi mi kdo zares hotel kaj žalega. Sama nisem zbrala poguma, zato sem vprašala cimro, ali bi šla z menoj na tečaj samoobrambe v okviru Društva naprednih obrambno-borilnih metod v Kopru. Takoj je bila za. Sama imam tudi tak poklic, kdaj kje med pavzo prespim in nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi. Pa se je res. Bilo je spomladi, ko sem se vračala domov na Gorenjsko in se na poti na kratko oglasila pri kolegu, ki mi je bil dolžan deset evrov. Našla sem ga pijanega. Hotel me je pritisniti ob steno in še kaj. Najprej sem ga poskusila odvrniti z besedami: 'Ne boš! Pojdi stran! Umakni se!' Ta pogosto učinkovita psihološka tehnika pri njem ni delovala in lotil se me je fizično. Pa čeprav je bil dve glavi višji od mene, sem ga premagala. Izmuznila sem se mu iz objema in njega spravila v zanko. Ni bil besen, ampak presenečen in prestrašen. Tega ni pričakoval.«

Tanja Žagar, pevka: Prav je, da poznamo osnove samoobrambe

»Sama se kakšnega tečaja samoobrambe do zdaj še nisem udeležila, mislim pa, da se ga v prihodnje bom, saj se mi zdi prav, da osnove samoobrambe poznamo tudi ženske. Do mene sicer ni bil nasilen še nihče in do zdaj se je v dvajsetih letih, odkar prepevam, le enkrat zgodilo, da se me je moški dotaknil brez mojega dovoljenja. Takrat sem mu najprej povedala, da to ni bilo primerno in da se je zgodilo prvič, zadnjič in nikoli več, ko je v naslednjem trenutku isti moški to storil še enkrat, pa se je sprožila še moja roka in šokiran je obstal. Čez eno uro se mi je prišel opravičit in opravičilo sem sprejela. Sicer pa je na prireditvah vedno tudi varnostna služba, ki skrbi za to, da vse poteka brez incidentov. Upam, da samoobrambe ne bom nikoli potrebovala, saj sem oseba, ki vedno najprej vse poskušam rešiti z lepo besedo na miren način.« 

Bernarda Škrabar, detektivka

Ukrepajmo hitro, presenetimo


Ni odveč, če se zna ženska ubraniti fizičnega napada nase. Kaj svetujete začetnicam, ki bi se želele izuriti, katere tehnike oziroma veščine so najboljše?

V praksi malo bolje poznam dve borilni veščini, pa tudi druge. Po svojih izkušnjah sem mnenja, da so konkretne borilne veščine velikokrat neživljenjske. Sicer vključujejo samoobrambne tehnike, ki pa morajo biti prilagojene spopadu na ulici. Z leti je zmanjkalo časa za vadbo, ampak pred kratkim smo v podjetju spet začeli, saj je vaja zelo pomembna.

Ali je smiselno uriti že deklice?

Trenirati je priporočljivo začeti že zgodaj, da se tudi otrok zna ubraniti nevarnosti, če bi mu ta pretila. Neljube situacije so v realnosti žal vedno bolj verjetne. Zagotovo je dobro poznavanje samoobrambe že v mladosti, saj poznamo pregovor, da vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. S ponavljanjem in redno vadbo nam vse preide v navado, se znamo ob kritičnem dogodku primerno odzvati in smo pri tem samozavestni.

Ženske smo fizično šibkejše kot moški, sicer pa lahko naletimo tudi na precej močnejšo žensko napadalko. Nam lahko zaupate, opišete nekaj 'fint', s katerimi se lahko ubraniš, četudi nisi izurjen kot pripadnik vojske ali policije? Kako se rešiti denimo iz položaja, ko te nekdo drži za roke in te pritisne ob steno?

To, da je nekdo fizično močnejši, pri samoobrambi še ne igra nobene vloge. Samoobramba se začne v naši glavi, da se v skrajni sili ne ustrašimo napadalca, tudi če je večji in močnejši od nas. Pri tem je seveda pomembno, da znamo to tudi praktično izpeljati. Na videz šibkejša ženska se lahko učinkovito ubrani močnega moškega, če igra na presenečenje – da nasprotnika preseneti z udarcem, on pa tega ne pričakuje, ter ga premaga z učinkovitim potiskom, prijemom. Pomembno je poznavanje tehnik, kako ukrepati, izkoriščanje svojih prednosti, izkoristek sile gibanja svojega in nasprotnikovega telesa. Pri samoobrambi gre za preživetje, in ne šport. Lahko se osredotočimo na vitalne točke napadalca – oči, vrat, nos, ušesa –, v skrajni sili uporabimo razne predmete, ki jih imamo pri sebi. Pri samoobrambi vedno igramo na presenečenje, in kar imamo namen narediti, naredimo hitro.

Za vsak primer je verjetno pametno imeti pri sebi solzivec. Teh je na trgu veliko vrst, tudi takšni, ki na napadalcu pustijo barvno sled še nekaj dni. Kaj izbrati v zares pestri ponudbi?

Solzivcev imamo več vrst in različne moči. Pakirani so v različnih embalažah kot običajna rapršila ali pa so videti kot pisala, šminke, pištole. Delujejo v obliki curka ali razpršila, domet je različen – do petih metrov. Pomembno je, da znamo s solzivcem ravnati in vemo, kaj se zgodi, ko nekoga poškropimo, kako je z vremenskimi razmerami, vetrom in kje imamo spravljenega, da ga ob napadu ne iščemo.

Poznamo navadne solzivce in takšne, ki vsebujejo UV-barvo, ki označi napadalca in je vidna z UV-lučko. V Veliki Britaniji so solzivci prepovedani, zato tam uporabljajo razpršila, ki napadalca obarvajo in ostanejo na koži dlje časa, nimajo pa dražilnega učinka. Kupite priročen izdelek, po možnosti znanega in preverjenega proizvajalca. Mi prodajamo solzivce blagovne znamke Walther. V primerjavi s cenami na trgu niso najcenejša izbira, prav tako niso dragi, saj dobite solzivec za par deset evrov, odvisno od velikosti. Priporočam, da se osredotočite predvsem na kakovost, saj kupujete sredstvo, za katerega si želite, da bo ob preteči nevarnosti tudi učinkovito onesposobilo napadalca, ne pa, da bo po možnosti zatajilo.

Kaj menite o drugih vrstah pripomočkov, ki so ilegalni, denimo ostrih obeskih za ključe? Na prvi pogled niso videti kot orožje, a jih lahko učinkovito uporabimo v samoobrambi.

Bistveno je, da pripomočke poznamo in vemo, kaj lahko z njimi počnemo. Obesek za ključe nam nič ne koristi, če ga ne znamo uporabiti. Kadar ga imamo, še nismo nič bolj varni. Kot pripomoček pri samoobrambi lahko sicer uporabimo več stvari, ki jih imamo skoraj vedno pri sebi – ključe avtomobila, stanovanja, pisala ter druge ostre, koničaste in trde predmete.

Mnogo žensk si ne upa odzvati s silo, češ, potem bo morda storilec pričal proti meni, da mi ni ničesar naredil in sem ga po krivem obdolžila ter napadla – sploh če ni prič. Potem je beseda proti besedi. Lahko te celo toži, v smislu: »Ženska je nora, nič ji nisem hotel! Vse si je izmislila!« Kako je s tem, denimo, če popršiš napadalca s solzilcem – ali je to smiselno storiti šele potem, ko se te fizično loti ter pusti na tebi sledi svojega DNK?

Vsak napad ali poizkus napada prijavimo policiji takoj. Ta je strokovno usposobljena, da odkriva dejstva in ugotavlja resnico. Dobro je, da jo čim prej pokličemo in podamo svojo izjavo. V konkretnem primeru bi bilo treba dokazovati, da je šlo za silobran in da ta silobran ni bil prekoračen. Če ste veliki in močni ter je bil na drugi strani droben moški, boste težko argumentirali, zakaj ste ga popršili in po možnosti še spravili na tla, če pa je moški velik in močan, vi pa drobni, je logično, da ste se branili, ko je šel proti vam z utemeljenimi grožnjami. Vsak primer je drugačen, ampak jaz osebno pri samoobrambi ne bi oklevala.

Kako se odzvati, ko te fizično napade več oseb naenkrat in ni nikogar, ki bi ti lahko priskočil na pomoč? Ali sta beg in kričanje, če je to izvedljivo, zares najboljši odziv?

Najprej je treba paziti, da se to sploh ne zgodi, zato moramo biti pozorni, opazovati okolico in se prej izogniti takšnim kritičnim situacijam. Če denimo kje v ulici na samem naletimo na skupino sumljivih ljudi, jih obidemo ali pa si na uho prislonimo telefon ter na glas govorimo, kje smo in da se takoj dobimo, da bo videti, kot da nas ljudje v bližini čakajo. Če je mogoče, vsako konfliktno situacijo rešimo mirno ali pa naredimo zmedo s kričanjem, odmikanjem, pogovorom. Vsekakor, če se lahko situaciji izognemo, se ji, četudi z begom. Kadar nastane konflikt, nasprotniku ne smemo pokazati strahu, ampak moramo biti suvereni. Dobro je, da smo glasni, povemo, naj nas pustijo pri miru. Med približevanjem nevarnosti zakričimo na ves glas, ko nasprotnik ne pričakuje, saj se bo vsaj za trenutek ustrašil, kar lahko pametno izkoristimo za beg ali udarec. Napadalca ne smemo spustiti v svoj osebni prostor, saj je potem veliko težje ukrepati. Roke moramo imeti pripravljene za morebitni napad. Če je mogoče, umirimo situacijo verbalno, zbežimo, šele v skrajni sili gremo na polno na napadalca.

Nima smisla, da smo pogumni, saj nikoli ne vemo, kaj ima napadalec za hrbtom. Lahko je manjši, pa ima v žepu nož. Vsak pametni se bo boju izognil in zbežal.

Kolikokrat do zdaj ste že uporabili svoje znanje samoobrambe? Kaj konkretno se je zgodilo in kako ste se odzvali? Dovolj dobro?

V desetih letih v detektivski dejavnosti se je zgodilo že mnogo konfliktnih situacij, ko me je oseba verbalno napadla, in menim, da če bi se na njen verbalni napad odzvala enako, bi se lahko hitro zgodil fizični spopad. Večino stvari sem rešila z besedami, sem pa že bežala in se tudi fizično spoprijela z osebo, ko zadeve ni bilo mogoče rešiti drugače. 

Deli s prijatelji