KOLUMNA

Samo sebi šefi

Objavljeno 07. september 2015 18.00 | Posodobljeno 07. september 2015 18.00 | Piše: Erazem B. Pintar

Nekdanji veliki direktorji so kar čez noč postali deklice za vse.

Tu je september. Spet. Razlika je le, da ima človek občutek, da prihajajo vse pogosteje. Vsi. Rojstni dnevi, nova leta, prvi maji in tudi septembri. Še nekaj desetletij, pa si bom zapomnil tudi, kdaj ga je Marija prvič vzela do neba, ali kakor koli se že imenuje praznik. Najbrž neki polovični štos do globokega grla. Pozabite. Vendar ali se ne zamislite nad dejstvom, da so od Černobila minila že skoraj tri desetletja, od devet-enajst pa že skoraj petnajst let? Kam čas leti? Pred leti sem iznašel teorijo, mimogrede, nikoli nisem preverjal, ali je res le moja, da čas razumemo kot odstotek lastnega življenja, kar posledično pomeni, da pri stotih eno leto dojemamo kot desetkrat krajši čas kot pri desetih. Bila je provokacija na temo, pa se je, kot že mnoge, izkazala za resnično.

Kakor koli, v podjetjih so se obrati spet dvignili na potovalne, na cestah je znova zavladala gneča, mularija spet guli šolske klopi, kjer bodo prosvetne delavke vnovič dobile svoje prosvetljeno poslanstvo. Politiki in pod njimi vsa piramidna struktura državne uprave se bodo spet morali delati, da delajo, razkošno evolucijsko drevo umetnikov da protestira. Niti na vzhodu nič novega, bi človek dopolnil ribojušnika Boro, vendar vseeno ni tako. Pa ne mislim na emigrante, o katerih zavestno ne želim pisati, saj o njih pametuje že vsak funcionalno polpismen slovenski semiintelektualni pisun, temveč govorim o tem, da se določene nianse delovanja ljudi vseeno spreminjajo.

Ta september se je že v prvih dneh, nekateri ste to čutili, od vseh septembrov, kar jih pomnim, mogoče najhitreje prelevil v pravo delovno mrzlico, in določene stvari je bilo še posebno smešno opazovati. Na primer. Že nekaj let poslovno sfero spremlja trend, da si nekdaj veliki in močni direktorji ustanavljajo lastna mala podjetja in poskušajo nekako samostojno prosperirati na trgu. Nekaterim celo uspeva, večini pa se na prostor brez zaledja, prisesanosti na večje sisteme in korupcije nikakor ne uspe adaptirati. V prednjačenju odhodkov nad prihodki so bili tako primorani odpustiti tudi joškate tajnice, ki so bile nekako seksualno-moralna dota prejšnje firme. No, nekatere so se, roko na srce, tudi dejansko amortizirale, čeprav se topogledni »računovodski« standardi botoksirajo, oprostite, silikonizirajo, mislim, korigirajo hitreje kot drugi. Tako so gospodje, ki so že vstopili v šestdeseta, postali sami sebi deklice za vse. Vendar take, ki ne znajo pisati dopisov, uporabljati faksa, računalnika, interneta in še marsičesa drugega. Dolžina lastnega ponosa v kombinaciji z gibčnostjo hrbtenice jim ne omogoča niti tega, da bi sami opravili tisto, kar pri tajnicah ni bilo povezano s tehniko, mislim tehnologijo.

Tako se na skoraj dnevni ravni dobivam z eksbigbosi, novopečenimi podjetniki, ki jim preprosta operativa povzroča nešteto preglavic. Informacijske tehnologije gredo pač nesramno naprej, neozirajoč se na to, kdo je in koga ni na vlaku. Večini predlagam, naj zaposli vsaj svojo razvajeno mularijo, da jim pomaga pri tem, da se bodo ukvarjali s posli in ne s tem, kako se vstavi sponke v spenjač. Še vsaka generacija je pisala o norih časih, tako da najbrž časi niso nori, mi smo. Iz generacije v generacijo, permanentno. 

Deli s prijatelji