Destinacija pravzaprav ni pomembna, a zaradi novinarske točnosti, Amerika, Los Angeles in New York. Zahodna in vzhodna obala. Filmsko najbolj opevani mesti sem se odločila videti na lastne oči. Kar tako. Ker je bil čas ravno pravšnji. Nikdar ne potujem z večjim premislekom. Morda zato, ker same sebe ne dojemam kot nomadke, večne popotnice, profila, ki je iz prvotne želje po nepripadanju v zadnjih nekaj letih prerasel že v kult osebnosti. Danes si skoraj ne predstavljate »kul« 20- do 30-letnika, ki na svoj osvajalski seznam ne napiše vsaj 10 krajev (in ne govorim o različnih hrvaških otokih). Šla sem, ker se mi je zahotelo, ker že celo večnost nisem bila nikjer in ker so me znanci s prenočiščem v obeh prestolnicah čakali odprtih rok. In v napornih celodnevnih službah. Tako v LA kot v NYC sem bila večino dni sama. Prepuščena sebi in ulicam, po katerih sem tavala. Pa je bilo nadvse prijetno. Tavanje rečem zato, ker vstopim v sanjavi svet blodnjav, ko se znajdem v povsem novem kotičku sveta. Vsakdanje stvari naenkrat zasijejo v barvah. Iz kakšne opeke so zgrajene te hiše, katera drevesa se bohotijo iz betona, kakšne žvečilke prodajajo pri blagajni trgovin? Brezzveznosti, bi jih kdo označil. A prav osreči me, ko lahko svobodno raziskujem novo območje, čeprav ne zajema džungle in puščave. Nihče me ne pozna. In ob meni ni nikogar domačega, ki bi se me drznil obsojati s kritičnim slovenskim očesom.
Sprehajam se lahko odprtih ust in mimoidoče vprašam prav vsako neumnost, ne da bi kdo omajal moje izkustvo s predsodki in idejami pričakovanega. Če želim, se lahko pomešam med množico, govorim njihov jezik ali molčim in mislijo, da sem ena izmed njih. Spet drugič na ves glas s skesanim tonom priznam, da nisem od tod, da sem pravzaprav prvič v tem delu sveta, in jih prijazno prosim za pomoč. Odziv je vsakič točno takšen, kot ga iščem. Morda ker začutijo mojo iskrenost, morda pa res zato, ker je neštetokrat laže pristopiti in spregovoriti z nekom, ki je povsem sam. Brez zastrašujoče podporne skupine. Še ena lepota, ki jo vidim v potovanjih, vključujoč le eno osebo.
Če ti je dolgčas in ti samota preseda, moraš stkati nova poznanstva. Moraš izstopiti iz kroga, kjer se počutiš prijetno, in vzpostaviti stik. Naj bo sprva strašljivo, nato čudno ali prijetno, ni ga čez občutek, da si izvedel nekaj povsem novega. Ni prilagajanja. Ko si utrujen, sedeš, ko te žene radovednost, greš. Ves dan lahko preživiš v muzejih ali pa ves dan opazuješ ljudi v parku. Nihče te ne upočasnjuje, nihče ne priganja. Čas se ustavi. Sam ga narekuješ.
Ni prostora, da bi zapisala, kaj vse me je prevzelo na potovanju. Niti ne za to, kaj vse sem doživela. Morda me je Kalifornija res bolj očarala kot veliko jabolko, a občutila sem melanholično čarobnost, ko sem po neskončnih ulicah New Yorka hodila sama. Ljudje okoli mene, hrup na vsakem koraku in stolpnice, ki se klanjajo modrini neba. Čutila so razburkana. Vsega je preveč. Toliko novih dražljajev kot pri prvi nori zaljubljenosti. Takrat je lepo prisluhniti tišini v sebi. Se nasmejati kaosu brez nepotrebne razlage osebi ob tvoji strani. Nekdo namreč že ves čas hodi ob tebi. Zašepečem njegovo ime, ob strmenju v neznano. »Prečudovito mesto si!«
