S palačinkami pozdravljajo sonce in pomlad

Praznovanje maslenice, ki traja kar ves teden, od ponedeljka do nedelje, začnejo Rusi en teden pred velikim postom, to pomeni sedem tednov pred veliko nočjo.

Gre za veselo in šaljivo poslavljanje od zime ter pozdrav pomladi, ki prinaša sončno toplino in prerojeno naravo. Ta simpatični ruski praznik smo v soboto doživeli tudi na Pogačarjevem trgu v Ljubljani, kjer je bil že deveti mednarodni dobrodelni folklorni festival Maslenica. Pripravili so ga Ruski center znanosti in kulture, Društvo Slovenija Rusija in zavod Vesela dRuščina ter številni glasbeniki, pevci in otroški pevski zbori.

Ljudje so prihod pomladi že davno pričakovali kot začetek novega življenja in častili sonce, ker daje življenje in energijo. V čast sonca so ob prazniku pekli palačinke: naši predniki so verjeli, da z zaužitjem palačinke, ki je tako podobna soncu, zaužijemo tudi del njega in njegove topline, so nam razložili dobro razpoloženi slovanski bratje.

Med organizatorji letošnjega festivala je bila tudi Julija Mesarič, Rusinja iz Sibirije, poročena s Slovencem. Že 15 let živi pri nas in je direktorica šole Vesela dRuščina ter učiteljica ruskega jezika in književnosti. »Moje poslanstvo je delo z otroki, ki prihajajo iz mešanih ali ruskih družin,« je pojasnila. »Slovenija je ena redkih držav, ki podpirajo učenje maternega jezika, saj se lahko ruski otroci, ki so bili rojeni v Sloveniji, učijo jezika svojih staršev. Tako mnogi nastopajo na maslenici. Glavni namen praznika je pokazati skupne slovanske korenine različnih narodov. Letos je na festivalu sodelovalo več kot sto nastopajočih in okrog dvesto otrok. Prišli so iz različnih držav, iz Slovenije, Hrvaške, Italije, Rusije, Ukrajine in Makedonije. Med njimi bo vedno obstajala nevidna slovanska vez. Poudariti želim, da smo kot navadni ljudje kljub vsemu političnemu dogajanju povezani med seboj. Ne delamo razlik in ne iščemo vzrokov za nesoglasja. Nasprotno, maslenica je praznik veselja in sodelovanja.«

Praznik je v Rusiji tesno povezan s palačinkami, ki predstavljajo sonce. V ponedeljek so se vaški otroci zbrali skupaj in prepevali od hiše do hiše. Bogatejši so začeli peči palačinke in prvo so po navadi dali revnim za spomin na umrle. Gospodinje so otroke pogostile s palačinkami. Poleg tega so otroci zjutraj naredili Maslenico, lutko iz slame, in jo oblekli. Drugi dan maslenice je bil praviloma dan mladoporočencev. Obenem se je nadaljevala tudi pogostitev s palačinkami po hišah. Na obisk so vabili vse sorodnike in prijatelje. V sredo so tašče vabile zete na palačinke.

V četrtek je bila na vrsti zabava, vaščani pa so se našemili, kakor so si zaželeli. Slamnato Maslenico so dvignili na hrib. V petek je bil taščin večer, ko so bile tašče na vrsti, da obiščejo zete, ki so zanje pekli palačinke. V soboto so vabili na obisk sorodnike. Praviloma so okrašeno lutko na nosilih nesli do vasi in jo tam zažgali na velikem ognju ter s tem simbolično pokopali. Okrog ognja so medtem peli in plesali. Tako so se od Maslenice poslovili obenem resno in veselo. Nedelja je bila dan odpuščanja. Vsi so se spomnili, da je v ponedeljek veliki post, in da bi se očistili vseh grehov, so drug drugega prosili odpuščanja. Na dan odpuščanja so obiskali pokopališča in na grobovih puščali palačinke.

Te so seveda pekli tudi na Pogačarjevem trgu, kjer so na stojnicah razstavili in prodajali številne značilne ruske izdelke, od vodke do babušk vseh velikosti, celo takih iz blaga. Yulia Valiotti ima italijanski priimek, a je Rusinja, ki je pred dvema letoma skupaj z možem iz Sankt Peterburga prišla v Ljubljano. »Zaposlena nisem, v prostem času, ki ga imam kar veliko, pa se ukvarjam z ročnimi deli,« je povedala. »Zelo rada šivam, izpod mojih rok prihajajo najrazličnejši spominki in uporabni predmeti. Iz blaga med drugim šivam naše znamenite babuške, kar je kar malo nenavadno, saj so po navadi iz lesa in živo poslikane. Veseli smo, da lahko maslenico praznujemo tudi v Sloveniji.«

Med tistimi, ki z veseljem praznujejo maslenico, je tudi ruski akademski slikar Jurij Kravcov, ki že več kot 20 let živi in ustvarja v Sloveniji. »Rodil sem se leta 1959 na jugu Rusije, v mestu Millerovo pri Rostovu na Donu,« je povedal Kravcov. »V Rostovu sem leta 1985 diplomiral na umetniški akademiji M. B. Grekova, smer dekorativna umetnost. V 80. letih prejšnjega stoletja sem se preselil v Leningrad, današnji Sankt Peterburg, in po nekaj letih odšel v Bolgarijo. Od tam me je pot pripeljala v Ljubljano, kjer od jeseni 1992 živim in delam. Ves čas neutrudno slikam in veliko razstavljam. Leta 2002 sem dobil slovensko državljanstvo, a na maslenico kot Rus po duši nikoli ne bom pozabil.«